Piše: Sara Kovač (Nova24tv.si)
Ker se gre slovenska ministrica za kulturo Asta Vrečko iz vrst Levice politični aktivizem, ne čudi, da je ta meni nič tebi napovedala zaprtje Muzeja slovenske osamosvojitve. S tem Levica prispeva svoj mozaik k uničenju spomina na vse, kar spominja na slovensko osamosvojitev, Slovenija pa tako z ukinjanjem muzeja postaja edina država na svetu, ki obeležuje spomin na njen nastanek. Drugod po svetu je slika povsem drugačna, saj se muzejev ne zapira, ampak celo odpira. V Washingtonu denimo je vrata odprl muzej, posvečen žrtvam komunizma.
Antikomunistični muzej v Washingtonu je našel svoje mesto v poslovni stavbi, ki je bila nekoč v lasti protikomunističnega združenja Združeni rudarji Amerike. Vodi jo Spominska fundacija žrtev komunizma, ustanovljena na podlagi zakonodaje, ki jo je leta 1993 podpisal tedanji predsednik Bill Clinton. Muzej, financiran z donacijami, prikazuje v glavnem grozote komunizma v 20. stoletju. Natančno predstavlja razvoj komunizma od Karla Marxa do sovjetske Rusije in drugod po svetu. V muzeju ocenjujejo, da so komunistični režimi po svetu odgovorni za več kot 100 milijonov smrti, vključno z usmrtitvami in lakoto.
V novem muzeju si je mogoče ogledati dela ukrajinskega slikarja Nikolaja Getmana, ki je leta sibirskega gulaga spremenil v umetnost. Interaktivni zaslon pa po navedbah Washington Posta obiskovalcem omogoča, da sami izberejo, kaj bi storili v primeru, če bi se soočili s preganjanjem Fidela Castra in drugih diktatorjev. V fotogaleriji preživelih, ki so bili priča grozotam komunizma, je mogoče med drugim najti papeža Janeza Pavla II. in Dalajlamo. Medtem ko je drugod povečini mogoče kupiti majice z motivom kubanskega revolucionarnega “junaka” Che Guevare, je tukaj drugače. Podoba majic s Che Guevaro je namreč prečrtana. To seveda ne čudi, saj je znano, da se je Che Guevara zavzemal za pobijanje vseh, ki so nasprotovali revoluciji (nezaželeni so bili homoseksualci, pripadniki različnih krščanskih cerkva, disidentski pisatelji, novinarji in drugi, ki so predstavljali nevarnost za komunizem).
V drugem nadstropju muzeja si je mogoče ogledati podobe iz protesta na Trgu nebeškega miru na Kitajskem leta 1989, ki se je končal z umorom na stotine, če ne na tisoče prodemokratičnih disidentov. Zbirka med drugim vključuje okrvavljeno srajco novinarja, ki so ga pretepli vojaki, in ikonični šotor protestnikov v modri barvi. Predsednik Spominske fundacije žrtev komunizma Andrew Bremberg v muzeju vidi možnost, da ta postane središče učenja, kot je to postal ameriški Spominski muzej holokavsta. Muzej razkriva dokumente, ki podrobno prikazujejo represivne taktike kitajske policije. Bremberg poudarja, da se mladi ljudje premalo zavedajo nevarnosti komunizma na račun zgrešenih napovedi, da ta ideologija po razpadu Sovjetske zveze ni imela prihodnosti. Po njegovih besedah se v luči vzpona levičarskih režimov v Latinski Ameriki grožnja vrača. “To je velik izziv, ki se je vrnil. Celotna država se mora bolj zavedati nevarnosti in zla komunizma,” je poudaril.
Nasprotovanje zlorabam človekovih pravic s strani komunističnih režimov je v ZDA zgodovinsko prestopilo strankarske meje. Kongresno skupino žrtev komunizma sta ustanovila dva demokrata in dva republikanca. Politiki iz obeh strank pa se lahko znajdejo na isti strani številnih sodobnih vprašanj, povezanih z muzejem – na primer o ravnanju kitajske vlade z muslimansko ujgursko manjšino v državi. Kot vemo, je pri nas žal drugače, saj slovenska levica preprosto ni zmožna obsoditi grozot komunističnega režima. Še posebej koalicijska stranka Levica, ki ji pripada aktualna slovenska ministrica za kulturo, želi na vsak način uničiti spomin na osamosvojitev naše države, saj je ta predstavljala pravcato nočno moro za ljubitelje nekdanje socialistične države. Muzej slovenske osamosvojitve nedvomno ni ideološki projekt, kot to želijo prikazati vladajoči. Osamosvojitev je namreč enkratno dejstvo slovenske zgodovine brez primere, ki si zasluži samostojni muzejski naslov, ne pa da obstaja le kot pododdelek neke druge ustanove.