Spomenka Hribar se je počutila poklicano, da napiše pismo predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju, v katerem mu polaga na srce, naj mandata za sestavo vlade nikakor ne podeli Janezu Janši. Sedaj pa je odprto pismo tako Spomenki Hribar kot Borutu Pahorju napisal Dimitrij Rupel, ki ugotavlja, da je mnogo let sodeloval z Janšo in se z njim tudi razhajal, a je kljub vsemu prepričan, da pri nas med vodji strank enostavno ni boljšega kandidata za predsednika vlade.
Dr. Dimitrij Rupel je spomnil, da je Borut Pahor že letošnjega 7. junija, torej le štiri dni po volitvah, neformalno napovedal, da bo “kot mandatarja za sestavo vlade predlagal relativnega zmagovalca volitev Janeza Janšo, 15. junija pa je bil – ob podpisovanju ukaza o sklicu prve seje državnega zbora – za spoznanje bolj zadržan: omenil je sestanke z vodji poslanskih skupin, na katerih bo ‘preveril’, ali obstaja možnost, da prvak zmagovite stranke dobi primerno parlamentarno večino, nakar je interpretiral Janšo”. Le dan pozneje pa je Sobotna priloga Dela objavila odprto pismo Spomenke Hribar Pahorju, ki ga je naslovila “Da ne bo smeh naših otrok in otrok naših otrok bolj grenak”, v pismu pa mu očita, da je Pahor podlegel vtisu avtoritarnosti in “močne osebnosti”. Rupel opozarja, da zadeve, o katerih omenjena pišeta oziroma govorita, “niso preproste, vendar so pomembne. Bojim se, da utegnejo povzročiti resne nesporazume in škodljive posledice”.
Rupel strne, da je glavno sporočilo odprtega pisma Hribarjeve, da Janša ni primeren za predsednika vlade, “kar pomeni, da bi predsednik vlade moral postati nekdo drug: bodisi Marjan Šarec, kateri drugi predsednik parlamentarne stranke ali nemara nekdo tretji. Ob tem sem se spomnil, da je Hribarjeva nekaj let nazaj za predsednico vlade predlagala Majo Makovec Brenčič“. Diplomat se ob tem sprašuje, ali se “predsednik republike pri predlogu mandatarja lahko izogne relativnemu zmagovalcu oz. upoštevanju njegove prednosti pri sestavljanju vlade. Če pogledamo druge demokratične države, bomo ugotovili, da to ni mogoče”. Kot primera navede Nemčijo in Avstrijo, kjer po objavi volilnih rezultatov nihče ni dvomil, da je prva na potezi zmagovalna stranka. “Da bi vlado takoj po volitvah sestavljala drugouvrščena stranka, ki ima komaj polovico toliko poslancev kot prvouvrščena, je pravzaprav nezaslišano.”
Zoranu Jankoviću je spodletelo, pričakovanj Milana Kučana ni izpolnil
Rupel se v odprtem pismu, ki ga je objavil spletni Portal Plus, spominja: “Nekateri so kot primer prevzemanja pobude s strani drugouvrščene stranke dajali Janševo koalicijo iz leta 2012. Pri tem pozabljajo, da je morala SDS, ki je za prvouvrščeno stranko zaostala samo za 2 odstotka, počakati, da je spodletelo Zoranu Jankoviću, ki so ga bili proti vsem merilom evropske politike – ali vsaj z dvojnimi merili – na nebo prikovali patentirani levičarski in drugi preganjalci Janeza Janše. Oktobra 2011 je Jankoviću oprostilo vse finančne domislice in se mu na Magistratu priklonilo 26 političnih zvezdnikov: Igor Arih, Franjo Bobinac, Renata Brunskole, Marko Bulc, France Bučar, Iztok Čop, Žiga Debeljak, Branko Đurić-Đuro, Vesna V. Godina, Miran Goslar, Rajko Kenda, Ana Nuša Kerševan, Matjaž Kmecl, Mateja Kožuh Novak, Milan Kučan, Magnifico, Svetlana Makarovič, Jože Mencinger, Jože Mermal, Jerca Mrzel, Ranko Novak, Zoran Predin, Herman Rigelnik, Mojmir Sepe, Janez Stanovnik, Lojze Ude. Ne da bi pomislili, kako bi se znašel na bruseljskem parketu, so Jankovića prosili, naj prevzame oblast v državi. Po volitvah so nastopili zapleti, do nastopa vlade pa sta minila dobra dva meseca.”
Prvi zunanji minister Slovenije opozarja, da je Janša svojo politično kariero v Slovenski demokratični zvezi in v parlamentu začel pred 29 leti, v vsem tem času pa niti enkrat ni kršil temeljnih demokratičnih pravil. “So ga pa tekmeci in gospodujoči mediji vseskozi označevali kot negativca. Če nas ne prepričajo njegovi nastopi na t. i. soočenjih in če nam ni všeč njegov humor; če ne upoštevamo njegovega predsedovanja Evropskemu svetu leta 2008 in če nas ne zanimajo njegova knjižna dela, sta bila njegova nesporna dosežka pač organizacija vojaške obrambe in zmaga v desetdnevni vojni za Slovenijo. Janša po vseh kriterijih spada v Veliko generacijo, ki je ustanovila Slovenijo kot narodno državo.”
Rupel svoje odprto pismo Pahorju in Hribarjevi zaključuje z besedami, da je “mnogo let sodeloval z Janšo in čeprav se je z njim tudi razhajal, ugotavlja, da trenutno v Sloveniji ni boljšega kandidata za predsednika vlade, ki ima za povrh še to prednost, da je zmagal na volitvah”. Opozarja tudi na t. i. “medijsko masažo” in dolgoletno ponavljanje enakih argumentov, od katerih pa niti eden ni prestal sodne preizkušnje. Dejstvo je, da Janša ob sestavljanju vlade potrebuje koalicijskega partnerja. “Če to ne bo hotel biti Šarec, ki si po vsem videzu želi postati voditelj še bolj kot Janša, bi bil primeren Miro Cerar, da o Mateju Toninu sploh ne govorim,” še dodaja.
J. G.
