Piše: Gašper Blažič
Pri debatah o slovenski osamosvojitvi in slovenski državnosti se velikokrat pojavi teza, da je slovenska tranzicijska levica oz. stare sile, ki so jih v tistem času predstavljale preoblikovane družbenopolitične organizacije (ZKS, ZSMS, SZDL), nasprotovala, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država.
To tezo je treba nekoliko pojasniti, saj je deloma preveč stereotipna in lahko vodi tudi do napačnih sklepov, ki vplivajo tudi na zgrešen pogled na sedanje politično dogajanje. Seveda se je mogoče v glavnem strinjati s tem, da omenjeni del slovenske politike osamosvojitvenim procesom ni bil naklonjen, kolikor bi ti procesi predstavljali diskontinuiteto s prejšnjo državo in dotedanjo socialistično družbeno ureditvijo.
Pragmatičen odnos do nacionalnega vprašanja
Uvodoma je treba pojasniti, da v času Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije komunisti niso bili naklonjeni tej državni tvorbi, verjetno predvsem zato ne, ker so bili nasprotniki monarhičnih ureditev. Tako je 1. junija 1924 prišlo celo do krvavega spopada med komunisti in pripadniki Orjune (jugoslovanski nacionalisti) v Trbovljah. No, tu je treba povedati, da v primeru Orjune ni šlo za prave nacionaliste, saj so bili predvsem zagovorniki centralizma in unitarizma, mladi liberalci torej. Zagovarjali so namreč jugoslovanski unitarizem in centralizem ter nasprotovali vsakemu »plemenskemu separatizmu« in internacionalizmu delavskih strank. Zato je razumljivo, da jim ni bila naklonjena niti SLS, prav tako tudi ne t. i. stari liberalci, pa čeprav so bili tudi oni protikomunistično usmerjeni. Komunisti so imeli do nacionalnega vprašanja razmeroma pragmatičen odnos, saj je bilo bistveno, da prevzamejo oblast ne glede na to, ali se to zgodi v Jugoslaviji ali pa v samostojnih enotah razparcelirane jugoslovanske države. Zato so kasneje zagovarjali federalizem, v času 1941−1945 pa niso izključevali niti možnosti, da bi šla Slovenija povsem na svoje, vendar je zmagala projugoslovanska opcija, ki jo je od slovenskih režimskih funkcionarjev močno zastopal Stane Dolanc.
Po Titovi smrti je imel Dolanc močan vpliv na Milana Kučana v obdobju med letoma 1982 in 1986, ko je bil Kučan v Beogradu slovenski predstavnik v predsedstvu CK ZKJ. Dolanca nacionalno vprašanje ni pretirano zanimalo, bil je predvsem branilec obstoječe družbene in politične ureditve, kar je izrazil leta 1972 s svojim najbolj znanim in razvpitim citatom (»…če ne bi bili mi /na oblasti/, bi to pomenilo, da je nekdo drug …«).
Vpliv Miloševića in beograjskega »trdega jedra«
To je seveda zelo kratek pregled mogočih vplivov na kasnejše politične interese v času osamosvajanja. Kot je znano, je Kučan kot predsednik CK ZKS leta 1986 zastavil ambiciozen program uresničitve »novega socializma« oz. »socializma po meri ljudi«.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
