Piše: Nova24tv.si
“Tako velikega trpljenja, kot se ga spominjamo na tem mestu, enostavno ni mogoče zakriti, ni mogoče ubiti in spomin je treba ohranjati pred pozabo,” je ob slovesnem odkritju spominske plošče v spomin na žrtve medvojnega nacističnega in povojnega komunističnega nasilja v koncentracijskem taborišču Strnišče izpostavil prvak največje opozicije stranke SDS Janez Janša.
V zvezi s koncentracijskim taboriščem Strnišče pri Ptuju, ki velja za “največje tovrstno komunistično taborišče po II. svetovni vojni na slovenskem ozemlju”, Janez Janša poudarja, da je bilo na tem mestu nekaznovano zlo. “Med leti 1943 in 1945 je bilo v Strnišču nemško koncentracijsko taborišče za odrasle, ki so gradili tovarno aluminija. Leta 1945 je Mitja Ribičič, kasnejši mentor Milana Kučana, tja natrpal na tisoče – predvsem žensk in otrok. Od lakote in bolezni so pomrli vsi otroci do treh let in mnogi drugi,” je ob tem spomnil.
Nemci so na začetku leta 1945 zapustili omenjeno taborišče, kjer je v času njihove okupacije delalo nekaj tisoč delavcev, med katerimi so bili tudi Slovaki, Čehi in Poljaki, daleč največ pa je bilo Slovencev. Maja 1945 so po navedbah Družine te kraje zasedle lokalne partizanske enote, ki so v barake naselile “politične nasprotnike”. Tam so se tako znašli interniranci, ki so jih aretirali predstavniki Ozne. Namestnik komandanta federalne Ozne za Slovenijo Mitja Ribičič – Ciril in predstavnik Knoja Bojan Polak – Stjenka sta prišla do ugotovitve, da je taborišče idealno za internacijo “folksdojčerjev”, Nemcev in “sodelavcev okupatorja”.
Po navedbah profesorja zgodovine Janeza Janžekoviča je bilo sprejetih približno 13 tisoč internirancev. Interniranci, ki so bili v taborišče pripeljani s tovornjaki, vozovi ali pa celo peš, so bivali v težkih razmerah – pestilo jih je pomanjkanje hrane, bolezni, podvrženi so bili mučenju. V času od sredine maja do konca septembra leta 1945 je življenje izgubilo okoli 800 ljudi.
Janša je ob slovesnem odkritju spominske plošče uvodoma poudaril, da v božjem kraljestvu vlada božja milost in božje odpuščanje nad vsem, a zdaj v človeškem občestvu ni znosnega življenja brez tega, da se ve, kaj je prav in kaj je narobe. “Da se dobro nagrajuje in da se zlo kaznuje in da se, ko gre za takšne dogodke, kot se jih spominjamo tukaj, to vsaj moralno obsodi.”
“Dokler v neki družbi ni te sposobnosti, da se takšno zlo moralno obsodi, potem ni temeljnih pogojev za spravo,” je prepričan Janez Janša, ki pravi, da resnice, ko gre za tako velike stvari, ko gre za tako veliko trpljenje, enostavno ni mogoče ubiti. “Tako velikega trpljenja, kot se ga spominjamo na tem mestu, enostavno ni mogoče zakriti, ni mogoče ubiti in spomin je treba ohranjati pred pozabo.”
