Piše: Nina Žoher (Nova24tv)
Ustavno sodišče RS se je odločilo za razveljavitev sklepa iz leta 2019, s katerim v v obravnavo ni sprejelo ustavne pritožbe zoper sodbo upravnega sodišča glede zavrnitve vpisa enega od odvetniških kandidatov v imenik odvetniških kandidatov. Glede pritožbe se je namreč izkazalo, da je (pomotoma) o njej odločal tudi ustavni sodnik Rok Čeferin, ki bi se sicer moral iz procesa odločanja izločiti, saj je kot član upravnega odbora odvetniške zbornice že odločal o tej zadevi.
Tako bodo na Ustavnem sodišču RS še enkrat odločali o pritožbi kandidata na sodbo upravnega sodišča. Senat na ustavnem sodišču bo v ustrezni sestavi in upoštevanju sklepa o izločitvi sodnika opravil vnovični preizkus ustavne pritožbe.
11. novembra leta 2014 je Upravni odbor Odvetniške zbornice na podlagi sklepa izdal odločbo, da se predlog Petra Kodriča za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrne. V odločbi so zavzeli stališče, da omenjeni kandidat za opravljanje odvetniškega poklica ni primeren. “Kdor se obnaša tako, je na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica”, so zapisali. Kodrič naj bi pri svojem delu v preteklosti v okviru carinske službe leta 1997 zagrešil nepravilnosti, iz katerih je med drugim izhajala tudi škoda oziroma njegov dolg do države iz naslova regresne odgovornosti v višini 135.829,88 evra. Dolg na račun osebnega stečaja, ki je temu sledil, ni bil poplačan. Pod odločitev upravnega odbora se je podpisal predsednik zbornice Roman Završek, iz same odločbe zbornice pa ni razvidno, da je sodeloval tudi Rok Čeferin.
Kodrič se je na odločitev zbornice pritožil na Upravno sodišče, nato na Vrhovno sodišče. Ker sta obe sodišči njegovo pritožbo zavrnili, se je obrnil na Ustavno sodišče RS. V ustavni pritožbi zatrjuje, da je nosilno stališče odločevalcev v tem primeru, glede trajne neprimernosti za opravljanje odvetniškega poklica protiustavno. Že skoraj dvajset let naj bi minilo od spornih ravnanj, ustava pa ne pozna trajnega odvzema človekovih pravic, kamor sodi pravica do dela v skladu s posameznikovo pridobljeno izobrazbo. Po njegovem mnenju bi bilo stališče o trajni neprimernosti z vidika ustavnih pravic nevzdržno, saj se celo v primerih kaznivih dejanj (v tem primeru bi šlo za to) zabeležka o strojenem kaznivem dejanju po poteku določene dobe izbriše iz kazenske evidence in se od takrat naprej posameznik šteje kot nekaznovan.
15. novembra 2019 je ustavno sodišče v senatu treh sodnikov sprejelo odločitev, da ustavne pritožbe pritožnika ne sprejme v obravnavo. Dr. Rok Čeferin je bil tisti, ki je bil poročevalec o zadevi in je takšno odločitev tudi predlagal. V okviru dopisnega odločanja sta predlogu pritrdila tudi druga dva člana senata in sklep je bil tako še novembra istega leta vročen pritožniku. Čez dobro leto dni, 28. decembra lani, je Čeferin sodnike in sodnice obvestil, da je pred dnevi prišel do ugotovitve, da je v omenjeni zadevi sodeloval kot poročevalec pri odločanju, česar pa se naj ne bi spomnil. Na plenum Ustavnega sodišča je podal predlog za razveljavitev že vročenega sklepa Ustavnega sodišča o nesprejemu ustavne pritožbe z novembra 2019. Predlagal je, naj se o zadevi odloča še enkrat v spremenjeni sestavi senata, kjer sam ne bi sodeloval. Tako bi Ustavno sodišče saniralo odločitev, s katero je poseglo v pritožnikovo človekovo pravico do poštenega sojenja. Do te kršitve namreč pride, ko sodnik na višji stopnji sodi o odločitvi, pri kateri je sodeloval na nižji stopnji.
ddr. Jaklič: Ponovno odločanje je v takih primerih nedopustno
Po besedah ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča je plenum o predlogu Čeferina razpravljal večkrat. “Sam sem zagovarjal stališče, ki ni bilo naklonjeno takšni ponovni odločitvi o že odločeni zadevi izpred več kot leta dni.” Jaklič je pri tem podal argument, da je v tako dolgem obdobju od prvotne odločitve, pritožnik s svojo pritožbo morda že na ESČP. “Če bi Ustavno sodišče razveljavilo in s tem za nazaj spremenilo svojo odločitev izpred leta dni, bi s tem tudi potencialno poseglo v proces morebitne viseče pritožbe na ESČP.” V takih primerih je ponovno odločanje po njegovi oceni nedopustno. “Takšno pravilo bi pomenilo, da bi lahko pri katerikoli kršitvi človekove pravice, ki smo jo zagrešili ali ne, ne prepoznali na Ustavnem sodišču, naknadno, ko in če bi se pritožniki pritožili na ESČP in imeli resne možnosti za uspeh, spreminjali naše odločitve za nazaj. Takega pravila sam ne bi mogel nikoli podpreti, četudi se je nekaterim v razpravi zdelo, da z njim ne bi bilo nič narobe. Zaradi dokončne odločitve o tem, kako bom glasoval, sem kolegice in kolege prosil za to, da bi preučili, ali je kakšna možnost, da se ugotovi, ali je bila pritožba na ESČP vložena ali ne. Če ni bila vložena, rok zanjo pa je že potekel, bi morda še razmislil o možnosti poprave na ravni Ustavnega sodišča, saj v takem primeru pritožnik kljub očitni kršitvi človekove pravice nima druge možnosti poprave.”
Ker sodnik Čeferin ni bil seznanjen z vidikom morebitne pritožbe na ESČP, večina sodnic in sodnikov pa se po opravljenih predhodnih poizvedbah o takšni situaciji ni odločila za možnost uradne poizvedbe bodisi pri pritožniku ali na ESČP, je moral Jaklič računati s hipotetično možnostjo, da je bila pritožba na ESČP morda vložena in bil pod to predpostavko primoran glasovati zoper razveljavitev in spremembo spornega sklepa izpred dobrega leta dni. “Če naj se pritožniku potencialno zagotovi njegova polna pravica do pritožbe na ESČP, spornega sklepa Ustavnega sodišča za nazaj, in to celo po letu in pol, po moji oceni Ustavno sodišče samo ne bi smelo razveljavljati in popravljati. Takšnega primera v vsej primerjalni ustavnosodni praksi ne poznam in bi bil po moji oceni v očitnem nasprotju z načeli pravne države.”
Po glasovanju se je izkazalo, da je pritožba zoper sporni sklep Ustavnega sodišča že dlje časa na ESČP
Nekaj tednov kasneje, ko so ustavni sodniki že glasovali in je bilo z glasovanjem 5:2 odločeno, da sodišče sporni sklep kljub poteku leta in pol od kršitve, za nazaj samo razveljavi in s tem spremeni, je v javnost pricurljala informacija, da je pritožba Kodriča zoper sporni sklep Ustavnega sodišča že dlje časa na ESČP. “Takšna informacija je pri meni utrdila pravilnost moje odločitve,” je v odklonilnem ločenem mnenju poudaril sodnik Jaklič.
Jaklič je še nanizal nekaj dodatnih dejstev, ki javnosti še niso znana, a jasno izhajajo iz spisa in so potencialno pomembna. “Gre za spis, ki vsebuje manjše število dokumentov. Poleg ustavne pritožbe in sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča je tu še ključna odločba Odvetniške zbornice, ki vsebuje podrobno vsebinsko obrazložitev na sedmih straneh. Kot pri skoraj vsaki podobni zadevi je k temu dodano še poročilo za tričlanski senat, v tem primeru na nekaj straneh, ki ga je podpisal sodnik poročevalec dr. Čeferin. Poročila na Ustavnem sodišču pripravljajo svetovalci, sodnik poročevalec pa takšno poročilo prebere in če z njim ne soglaša, predlaga dopolnitve ali popravke, če in ko pa se z njim strinja, ga podpiše.” Sodnik dr. Čeferin je sicer podal pojasnilo, da se ob študiju zadeve ni spomnil, da je v njej pred šestimi leti v okviru priložene odločbe upravnega odbora Odvetniške zbornice že odločal. “Sodnik poročevalec, ki spis preštudira, je seznanjen s ključnim dokumentom – v tem primeru odločbo Odvetniške zbornice. Iz tega logično sledi, da ob študiju odločbe zbornice ter nedvomnem zavedanju, da je bil v preteklih letih član njenega upravnega odbora, sodnik dr. Čeferin morda ni pomislil ali pa ni utegnil preveriti, ali je kot član upravnega odbora odločal tudi na dan, ko je bila sprejeta ta odločitev zbornice.”
Ob tem je sodnik Jaklič še dodal, da je razlog za napake včasih “globlji kot pa napačna presoja v posamičnem primeru in se tiče nujnega sistemskega premisleka o izboljšanju učinkovitosti Ustavnega sodišča. Zaradi zaostankov je pritisk po ekspresnem odločanju po tekočem traku prevelik in gre na račun kvalitete preučitve zadev. Zato sem vodstvo Ustavnega sodišča že večkrat pozval k 1.) resni notranji analizi, ki bi po primerjalnem vzoru pokazala možnosti rezerv/rešitev znotraj hiše ter hkrati vodila do 2.) pobude sistemskih sprememb, podprtih s politično (morda dvotretjinsko) večino.” V nasprotnem primeru po njegovih besedah ceno predstavljajo človekove pravice. “O tem ni dvoma.”
