Piše: C. R.
Ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju je ob sedemdesetletnici čestital tudi umetnostni zgodovinar, publicist in dolgoletni sodelavec Nove revije dr. Milček Komelj. Pismo objavljamo v celoti.
Jubilant, minister za kulturo RS dr. Vasko Simoniti je izrazito pokončen človek velike kulturne širine in svobodnega duha, po svojem človeškem značaju, ki sem ga zmeraj občudoval, pa odločen, četudi odrezav, temperamenten in vseskozi možat, skratka osebnost, ki učinkuje že s svojo navzočnostjo, v svojih stališčih pa, kot sem ga imel priložnost spoznavati, ob vsem zavedanju, da ima zgodovina podobo »izmuzljivega proteja«, izstopa s težnjo po jasnosti, kakršno razbiramo že v njegovih aristokratskih, renesančno izklesanih obraznih potezah.
Živo se ga spominjam če že ne toliko s fakultetnih hodnikov, pa vsaj že iz Arhiva Slovenije, kamor je hodil študirat, a je pred čitalnico pogosto živahno debatiral z zgodovinarji in bil še posebno občudovan od obiskovalk, še bolj pa s sestankov na Slovenski matici, kjer je bil odbornik in član zgodovinskega odseka, čigar beseda je bila vedno trezna, brez omahovanj in ognjevita. Najbolj pa se je razživel v imenitni intelektualni družbi na tamkajšnjih neuradnih srečanjih, še posebno pred novim letom, ko so učenjaki debatirali o aktualnih vprašanjih, povezanih z našo zgodovino. Prav kot zgodovinar je bil toliko bolj vpet v živa vprašanja naše narodne usode, ker je očitno čutil odgovornost tudi do prihodnosti in zato se je pogumno tudi dejavno vključil v družbeno dogajanje, ne da bi ostal le kabinetni učenjak, kar bi najbrž tudi ne bilo v skladu z njegovim značajem.
Še bolj kot vsebine se spominjam vzdušij, v katerih so se kresale naše misli, pri čemer je bil Simoniti večkrat v pravem ognju, ne da bi izgubil trezno distanco, najbolj vznemirljive pa so bile že prav gledališke eskapade, kadar je vzpostavil prijateljsko-polemični dialog z učenim sorodnikom Primožem Simonitijem, ko sta drug čez drugega vzklikala: Poslušaj, Simoniti!, in svoje veliko znanje, duhovitost in ostrino zlivala v skupen plamen, ki je oznanjal zmagoslavje humanizma, izhajajočega iz zgodovinskega poznavanja in zavzemanja za našo svobodno prihodnost, temelječo na identitetno bogatem kulturnem izročilu. Če je bil eden od njiju doma v 16. stoletju kot humanist, je bil drugi najbolj poučen o vojnih razmerah v času tedanjih turških vpadov, oba svetovljana in patriota pa sta se zavzemala za svobodno prihodnost in emancipacijo slovenstva, pri čemer sta se zavedala nevarnosti grozečih ovir.
Beseda se je kdaj nanašala tudi na zgodovinske mite evropskih narodov, in spominjam se, kako se nam je zdelo v zvezi s staro Karantanijo neumestno, da bi se prav Slovenci odrekali predstavi o naši starejši zgodovini, češ da gre samo za mit, ko pa prav na mitih temeljijo zgodovine drugih številčno večjih narodov; hkrati pa je prav Simoniti v pisanju ugotavljal, kako poznejši slovenski iz literature izhajajoči miti, ki smo jih značajsko ponotranjili, tako kot črtomirstvo ali trpko vztrajanje Lepe Vide, zavirajo našo duhovno samozavest. Že spričo navzočnosti vedno angažiranega tajnika in urednika Slovenske matice Draga Jančarja pa je beseda največkrat tekla tudi o literaturi, ki jo Vasko Simoniti odlično pozna in jo je tudi vneto komentiral, posebno Jančarjeve umetnine. Literarna dela pa je v svoji kulturni širini upošteval tudi kot prva, ki so odkrivala zakrite strani naše povojne zgodovine, in se v zavesti, da lahko literatura pove o času in ljudeh še več kot zgodovinopisje, nanjo marsikdaj izrecno skliceval tudi s svojim smislom za psihološko prodiranje v človeka, prav tako pa v svoje delo rad priteguje pričevalnost vseh drugih umetnostnih zvrsti.
Spominjam se tudi, kako sem bil ob takih vprašanjih prvič seznanjen z razkolom duhov na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti, ko je na Slovenski matici omenjal, kako kolegi med seboj niti ne govorijo več, očitno razdeljeni na zagovornike nekdanjega totalitarnega režima in med pogumnejše, duhovno osvobojene iskalce resnice. Kako je to res, sem doživel pozneje ob gledanju neke TV oddaje, ko so bili prvi do drugih že kar grobo napadalni, in vem danes, ko so nekateri zgodovinarji »uradno« z visokih forumov označevani za resne in drugi za neresne ali celo nikakršne. Vasko Simoniti pa je tudi med temi neresnimi vsekakor izjemno resen, kar potrjuje vse njegovo delo, ob katerem tudi laik spoznava, kako je skozi prizmo zgodovine znal umno razlagati tudi aktualna vprašanja, ko je na primer ugotavljal, kako se je potrdila zgodovinska izkušnja, »da s smrtjo diktatorja nastane praznina, ki se lahko razvije v katastrofo, ki več poruši, kot se je prej zgradilo«, ker jugoslovanski in z njimi slovenski komunisti, »slepi od oblasti in želje po njej«, »niso mogli videti mreže zgodovinskih realnosti, ki so močnejše od tiste politične volje, ki prezira zgodovino«.
Vprašanja zgodovine in naše prihodnosti smo ničkolikokrat rešetali tudi v Klubu Nove revije, kjer je bil Vasko Simoniti vedno drag in zaželen gost in prijatelj. Spominjam se, kako je v takih pogovorih Niko Grafenauer večkrat pripovedoval, kako je nekoč svojega sorodnika Boga Grafenauerja vpričo njegovih kolegov ogovoril kar kot kardeljanskega zgodovinarja, in tudi sicer bistro presojal naše zgodovinarje, ko jih je intenzivno zbiral okrog sebe zaradi priprav na Slovensko kroniko 20. in nato še 19. stoletja in jih takrat tudi pronicljivo razpoznaval in razločeval; misel na baročni in starejši čas, za katerega obravnavo naj bi bil uredniško odgovoren Vasko Simoniti, pa je morala zaradi okoliščin skupaj z založbo in revijo zaenkrat zamreti.
Vasko Simoniti se je s svojim delom in ravnanjem izkazoval ne le kot duhovit in pogumen, nekje je zapisal, da se lahko svoboda ljudi razvije samo z neustrašnostjo, ampak tudi kot premišljen in potrpežljiv ter, kadar je šlo za tvegane stvari, predvsem odgovoren do soljudi. Spominjam se na primer, kako je v praznično razgretem priložnostnem omizju, ko so nekateri razvneto sanjarili kar o napadu na Hrvaško, roteče posvaril, naj se zavedajo, kaj pomeni vojna, in ognjevito govoril o grozi in strahotah vojne, pred katero je neučakance opozarjal, a nikakor ne kot kak mirovnik, ki bi zavračal nujne priprave za obrambo, ampak kot modro izkušen zgodovinar, ki se je zavedal vseh fanfar nasilja od Turkov do strašnih povojnih časov, kar je v svojih pronicljivih spisih ničkolikokrat stvarno dokumentiral in živahno popisal; o fenomenu same vojne pa je lucidno pisal tudi z izrecnim zavedanjem, da zgodovinar dogajanj ne more le »relativizirati z ugotavljanjem vzročnosti in posledičnosti«, ampak da mora delovati kot humanist z etično zavestjo, s katero mora vsakršne zgodovinske zločine razpoznavati kot nedopustne, prav kot da bi gledal skozi umetniško občutljivost Francisca Goye. In tudi v obstoju Evropske zveze, ki je tudi on ni idealiziral, je takrat poudarjal temeljno zaslugo, da v njenem delu Evrope tako dolgo ni bilo vojne. Vedno pa se je postavljal na stran resnicoljubnega intelekta, empatije, duhovne svobode in pravičnosti, in se v tem duhu z občudovanjem vredno drznostjo, ne da bi se bal zamer, odzival tudi v intervjujih, v temelju prepričan, da je zgodovina, ki človeka zavezuje »k soočenju s samim seboj kot dedičem vse preteklosti«, »živa zaradi sedanjosti«. V svojem premišljujočem pisanju o zgodovinopisju se je izkazal tudi kot pravcati filozof.
Ko so nam v šolah desetletja dolgo prali možgane, si Simoniti očitno ni pustil zmočiti niti las, četudi je zato izgubil zaslombo v očeh režimskih zgodovinarjev, ki zavračajo t. i. revizioniste. A revizije se gotovo ni šel zaradi revizije, ampak zaradi odgovornosti do resnice, do Slovencev in do sebe. Tak pogum pa je morda ukoreninjen že kar v Simonitijevi rodovini, ki do sveta ne more biti neprizadeta, ne glede na morebitno različnost pogledov v njej. Spominjam se namreč, kako sta se v množici profesorjev ob zborih delavcev na Filozofski fakulteti upala v kočljivih situacijah kljubovalno oporekati veliki večini samo Kajetan Gantar in Primož Simoniti, in iz takega svobodomiselnega izročila je najbrž zrasel tudi Vasko Simoniti in se kot tak oglašal tudi na Matici, kjer se ni nikoli molče sprenevedal, ampak je bil vselej v vrsti tistih, ki so si prizadevali za demokracijo; a tudi ni bil nikoli malenkosten in drobnjakar, ampak je raje, kot da bi se prepiral, zamahnil z roko in do malenkosti, dvignjen nadnje, pokazal prezir, ne da bi bil vzvišen, ker je vedno upošteval mero, ki taki ustanovi in tudi njemu osebno pritiče. Na Matici sem ga zadnjič videl, ko tam ni bilo več urednika in tajnika in mu je na seji nepotrebno pregovarjanje okrog neke plače že tako presedalo, da je le sunkovito dejal: »Dovolj imam te štale!« in odšel ter nato iz upravnega odbora izstopil. Vedno je skratka pokazal odločnost in ponosno ohranjal človeško dostojanstvo, kar pa je spričo okoliščin še posebej težko, a toliko bolj potrebno pri njegovem sedanjem političnem delu.
Izkazal se je tudi pri pripravah za razstavo Temna stran meseca, ki jo je s svojim predlogom sprožil Drago Jančar, tedanji direktor muzeja novejše zgodovine, moj študijski kolega Iztok Durjava pa je to dopustil, sodeč po njegovem današnjem oglašanju v javnosti, očitno brez zadržkov, če ne celo s tedaj še skritim veseljem. Te priprave so se prav tako odvijale na Slovenski matici in takrat je, po prvih sejah v širši sestavi, kjer je najbolj dominiral Jože Pučnik, z veliko zagnanostjo vzel marsikaj v svoje roke prav Vasko Simoniti, ki je imel odločen osrednji prispevek tudi v zborniku ob 30-letnici te razstave. Danes pa je že drugič izpričal svoj pogum in odgovornost, ko je sprejel zadolžitve ministra za kulturo in torej soustvarjalca zgodovine, kar je najbrž še mnogo težja ali izpostavljena naloga od samega zgodovinopisja.
Simoniti je gotovo rasel s kulturo že kot sin umetnika, skladatelja Rada Simonitija, predstavljanju kulture je poklicno predana njegova kultivirana žena Alenka Zor Simoniti, vsa njegova izobrazba sega v kulturne širine, globine in višine; v življenju sem ga videval v družbi naših osrednjih umetnikov in spoznaval kot izrazitega esteta, doživel pa sem tudi, kako je dal pobudo, da so njegovi rojaki iz Goriških Brd v Dobrovem postavili spomenik pesniku Alojzu Gradniku. Takrat me je celo povabil, da sva skupaj obiskala kiparja Brdarja v ateljeju, kamor si je prišla še neodliti kip ogledat delegacija iz Brd, in sva ji vpričo avtorja pojasnjevala umetniško svobodo, da umetnina ni fotografska reprodukcija, ampak lahko upodobljenčeve obrazne poteze izrazno preoblikuje oziroma duhovno potencira.
Naloge, ki si jih je Simoniti zdaj ponovno zadal kot minister, pa mi postajajo jasnejše že zaradi izkušenj, ki sem jih pridobil v času, ko je bil minister prvič, ker me je takrat postavil v kako tamkajšnjo komisijo. Seveda se že ob pogledu na preteklost zavedam tudi notorično slabega ekonomskega položaja ustvarjalcev, za izboljšanje katerega si je s tako vnemo vse življenje najbolj prizadeval Rihard Jakopič, ki je na to nenehno opozarjal in prosjačil za podpore. Toda v komisiji sem spoznal, da se je v času, ko lahko velja za umetnost karkoli, razglasilo za umetnike na stotine ljudi, katerih napovedani projekti niso kazali nikakršne zveze z umetnostjo in so potrjevali le prepričanje, da lahko obvelja za umetnost prav vsaka domislica, ki jo kdo proglasi za umetnino. Če je bil kdo le zavrnjen, pa se je redno pritožil in mu je moralo biti praviloma ustreženo, tako da se je izkazovalo aboniranje na umetniški status kot nekaj samoumevnega, in ko sem spoznal, da je ta status v bistvu mišljen kot sam po sebi morda hvalevreden socialni korektiv, sem to izpovedal Simonitiju in videl, da se tega povsem zaveda. Zdaj, ko je ta samoumevnost gotovo samo še narasla in ko velja za umetnost tudi že vsakršno aktivistično izrekanje političnih stališč, pa tudi povsem razumem njegovo odločnost, da je v okrilju umetnosti vendar potrebna selekcija in da se take anomalije uredi in stvari postavi na pravo mesto. Pri tem in vsem drugem pa ne sme biti slep uradnik, ampak osebnost, ki zaupa sebi, tako kot je minister Capuder, in očitek tako ozaveščenemu kulturnemu ministru, da je nekulturen in da ne doume »umetniškosti« protestnih instalacij pred ministrstvom, samo kaže, kako je v družbi vse postavljeno na glavo, in da nam je zato potreben ravno razgledan in samozavesten presojevalec, kakršen je Simoniti. Napadi nanj ali na njegove samostojne odločitve pri izbiranju direktorjev ustanov in neutemeljene reakcije nanje kažejo samo na to, kako zabetonirano je pri nas že apriorno prepričanje, da morajo biti vse vlade in celo usmeritve ustanov ideološko leve, da morajo mediji oznanjati le levičarska gesla in da mora pripadati ves državni denar levičarski agendi, kar je seveda povsem v skladu s Simonitijevimi zgodovinskimi ugotovitvami o celotnem povojnem času pred osamosvojitvijo, ki ga je v vsem določala komunistična ideologija in ki ga je zato nekje imenoval celo za nenaravnega. In tudi če mu je ob teh nesmislih najbrž že vsega dovolj, upam, da se ne bo dal ustrahovati in da kot čistilec Avgijevega hleva ne bo popustil.
Še iz časov njegovega prvega ministrovanja se posebej spominjam še njegovih odličnih in celovitih, široko zajemajočih govorov z otvoritev nekaterih pomembnih razstav. Ko so se ljudje vedno znova spraševali, le kdo mu jih je napisal, sem jim zagotavljal, da jih s samoumevno lahkoto tako elokventno piše sam, in ko sem ga nato vseeno povprašal, mi je to seveda potrdil. Že takrat pa so se vsi t. i. kulturniki nenehno obračali nanj. To sem doživel nekoč celo po neki prireditvi pred jamo Vilenico, kjer je bil prav ves čas tako nenehno oblegan s prošnjami, da mi je pomignil, naj nekaj časa stojim ob njem, kot da se pogovarjava, da si je lahko vsaj za hipec oddahnil. In samo upam, da si tudi danes ne bo dopustil, da bi se ukvarjal prav z vsakomer, kdor se brez pravega razloga slepo zaganja vanj, tako kot si že ob prvem ministrovanju ni dovolil, da bi mu odvzeli pravico do osebne identitete in si, kot je pripovedoval, ob vsej urejenosti ni pustil vsiliti menda statusno predpisanega nošenja kravate. Ob nenadni sedemdesetletnici, ki je dohitela tudi njega, a še vsega živahnega in mladostnega, mu želim dovolj potrpljenja, trdno voljo in vse najboljše, s srčno željo, da bi ostal neustrašen in da bi spričo vse bolj nekulturnih napadov nase častno vzdržal vse pritiske ter ohranjal svoje gosposko dostojanstvo še naprej.
Dragi Vasko Simoniti, ne pusti se raniti ne ubiti! Ne obupuj, ampak vesel praznuj. Kulturnega snovanja niti usklajuj in nad nasiljem še naprej zmaguj!
