Vrstijo se zapisi in izrazi sožalja svojcem ob tragični smrti slovenskega alpinista in ekstremnega smučarja Dava Karničarja. Jezerjan Karničar je z uspešnim prvenstvenim spustom z Everesta leta 2000 postal državljan sveta, je prepričan nekdanji načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) Tone Škarja.
“Vrhunske športnike navadno opazimo šele, ko so na vrhu, njihovega truda in odrekanja polne poti do uspeha pa ne. Na prvi pogled je to krivično, vendar ni, saj se jih trudi in prizadeva veliko, in kdo bi v tej množici vnaprej našel bodočega šampiona,” je zapisal Škarja, ki se je udeležil več odprav v tuja gorstva, na katerih od teh je bil tudi vodja odprave.
“Davo je odraščal v planinski družini, njegov oče je bil oskrbnik Češke koče in zato so otroci poletja preživljali tam. Oče Andrej je bil zagnan smučarski učitelj in oboje je tudi Dava spravilo na to pot; najprej v tekmovalno smučanje, pozneje v alpinistično in še v alpinizem,” je zapisal Škarja.
“Ker sem se z alpinizmom ukvarjal tudi organizacijsko, sem ga dobil v oči pri odpravi Vlaste Kunaver na Nanga Parbat. PZS je pomagala s sponzorjem za letalske vozovnice. Zares ga je PZS vključila v odpravo na K2 leta 1993, kjer je v snežnem metežu visoko zgoraj pustil smuči, a jih pri poskusu vzpona pod snegom ni več našel,” je začetek poznanstva s Karničarjem opisal Škarja.
“Drugič sta z bratom Drejcem bila leta 1995 člana odprave na Anapurno. Izvedla sta prvi popolni smučarski spust z vrha, hkrati pa opravila vzpon na zadnji osemtisočak, ki je še manjkal Slovencem,” dodaja Škarja.
Logično, da so ambicije zrasle in že naslednje leto – 1996 – je PZS organizirala odpravo na severno stran Everesta. Snežni vihar, ki je takrat pobral vrsto življenj, je Dava obrnil na višini 8200 m, pa tudi sicer so bili razmere neugodne: trdo spihana in ponekod kopna pobočja ne bi omogočala tekočega smučanja, je Škarja opisal prvi neuspešni Karničarjev poskus za spust z najvišje gore sveta.
Leta 1998 je bil Karničar član odprave na Daulagiri, a mu je poslabšanje zdravja preprečilo uspeh. Leta 2000 je spet prišel na vrsto Everest, tokrat v uspešni organizaciji PZS in glavnega pokrovitelja. Davo je v nepretrganem smučanju uspel potegniti linijo od 8848 visokega vrha do baznega tabora na višini 5350 m, uspeh pa so dopolnili z vzponom na vrh še štirje njegovi soplezalci.
Naslednji osemtisočak je bil leta 2001 Čo Oju, a je Karničarju ponagajalo zdravje, tako da je številčno odpravo predčasno zapustil, je navedel Škarja.
Od Everesta naprej je Karničar do leta 2006 s smučarskimi spusti odpravil še najvišje vrhove vseh sedmih celin in še številne druge v Evropi in po svetu. Večinoma ga je spremljal odlični koroški alpinist Franc Oderlap, ki pa se je ob pripravah za K2 leta 2009 na Manasluju smrtno ponesrečil.
“To je Dava zelo prizadelo in za vrsto let zamaknilo načrt za spust s K2. Bolj iz dolžnosti do sebe in tudi do sponzorjev se ga je lotil leta 2017, a zaradi bolečin v hrbtu kmalu odnehal,” je Škarja opisal tudi zadnji Karničarjev izziv, ki pa je ostal brez epiloga.
Karničar je napisal dve knjigi: Alpinizem, samoljubje in ljubezen ter Z Everesta. Zdaj bo manjkala še tretja. “Smrt ga je dohitela ob delu za gorniški center, ki se ga je uspešno lotil, in ob skrbi za številno družino. Njej gre moje iskreno sožalje, vsi smo pa izgubili velikega človeka,” je zapis, ki ga je poslal STA, sklenil Škarja.
