Piše: Vančo K. Tegov
Taborišče Teharje za vrnjene domobrance in civilne begunce na Teharjah je s svojimi grozotami eden od simbolov slovenske Golgote v letu 1945. Tukaj so bili na način nečloveškega ravnanja s sobrati, kristjani in Slovenci, pa tudi tisti iz naše bližnje soseščine, pomorjeni, ker niso želeli biti enaki s tistimi, ki se niso ravnali po narodovem interesu temveč po neki ideologiji, k je bila vsiljena od drugod.
Pomorjeni so bili tisti, ki so imeli radi svojo rodno grudo, grudo, ki so jo hoteli in želeli ter zmogli braniti pred tistimi, ki so hoteli lastnemu narodu vsiliti nekaj kar ne sodi v to okolje. To vsiljevanje jim je uspelo. Ampak to jim ni bilo dovolj. Sla »zmage« je bila premočna, zato so se lotili tistih, ki so jih pod pretvezo, da bodo šli tam kamor so se namenili, na nizkoten, nečloveški, protislovenski način pomorili, skrili in zagrebli na mesta kje se jih ni moglo najti, za dolgo, dolgo časa.
Tukaj, kljub vsemu nismo, da bi skupaj sovražili, temveč da bi skupaj ljubili. Obenem pa, da bi opomnili, da s sovraštvom polno srce nikoli ne bo zmožno dobro in srečno živeti. Nismo za to da bi učili sovražiti, temveč opominjati, da se s sovraštvom ugonablja lastni narod in ustavlja narodovo rast in napredek. Le ob možni in pričakovani ter nujno potrebni spravi. Ne na silo, le s kesanjem in odpuščanjem. Je že zdavnaj čas, da bi ti ljudje imeli pietetni pokop, da bi s tem bili sprejeti v človeško občestvo. Ti ljudje so vredni tega, ker so umrli z molitvijo na ustih in z globokim hrepenenjem v srcu. Pot resnice in odpuščanja moramo prehoditi skupaj , le tako bomo zmogli odpuščanja. Na kraju kot je ta, vidimo močne sledi nečesa, kar nam ni v čast. V sramoto in pogubo za narod pa. To preteklost žal ne moremo spremeniti, lahko pa ohranimo pieteten odnos do teh viharnih in nič kaj prijetnih časov za slovenski narod. In do vseh delov narodove zgodovine. Če hočemo in zmoremo biti ljudje in narod ki sodi med civilizirane narode.
Posledice zapovedanega povojnega molka so še danes hude
Vse, kar se je počelo v povojnem času, nas je na našo veliko žalost in nesrečo oddaljevalo od tega cilja h kateremu bi morali stremeti civilizirani narodi. Na mestih, kjer so se v tem času dogajali poboji so se gradile in asfaltirale ceste, tovarne, celo avtomobilske hiše( v Celju, opomba avtorja). O vsem tem kar se je dogajalo ljudje še danes težko govorijo. Še generacije tistih, ki so izvršili zločin, pomor, nad lastnim narodom so držale roko nad vsem, kar se lahko in česar se ne sme spominjati, opominjati, ali postavljati neprava vprašanja. Hude so bile poškodbe, ki jih je pustila totalitarna miselnost na slovenskem narodu. Da bi so to končalo, je treba prekiniti – na žalost še danes velja – s posledicami zapovedanega totalitarnega molka, začeti zdraviti to rano, hudo poškodbo na narodovem mentalnem telesu. Odpraviti tisto kar je ta molk naredil, razčlovečil posameznika, pa ne samo njega temveč del slovenskega naroda. Današnje generacije smo dolžne izbojevati to, da lahko odpravimo posledice, ki jih je pustil čas povojnega revolucionarnega nasilja, da bo enkrat za vselej dokončan ta boj za katerega so padli vsi tisti, ki so končali na Teharjah in drugje po Sloveniji. To smo dolžni njim in Sloveniji, slovenstvu ter slovenskemu narodu. Do takrat se bomo in se tudi moramo srečevati na mestih, ki so v imenu nekih ciljev, ki niso bili slovenski. Da se končno opere madež, ki ga nosi slovenski narod v sebi. Naša generacija mora to odpraviti.
Obletno sveto mašo ob 80 letnici pobojev na Teharjah je daroval Celjski škof monsinjor Maksimilijan Matjaž s somaševalci. Nagovor je imel tudi celjski župan Matija Kovač. Slavnostni govor je prebrala Katarina Jaklitsch Jakše v imenu Helene Jaklitsch, podpredsednice Nove slovenske zaveze. Za kulturni program po maši pa je poskrbel Slovenski vokalni kvartet.
Čas, ki je pred nami in koliko ga ima naša generacija, je pravšnji in skrajni čas, da se ta madež če se že ne da zbrisati , da vsaj zbledi do te mere, da lahko rečemo, da smo dolg do tistih, ki so pustili svoje življenje v jarkih, jamah in drugih neznanih krajih kjer so končali svoje komajda začeto življenje, da njihovo življenje ni bili zaman četudi so ga končali tako zgodaj.
