Piše: Metod Berlec
V nedeljo, 28. aprila 1991, so se predsedniki Demosovih strank in nekateri člani Demosove vlade sešli na Račjem otoku na Brdu pri Kranju. Do sestanka je prišlo na pobudo Janeza Janše in Igorja Bavčarja, ki sta opozarjala na zamude pri osamosvojitvenih pripravah.
Prvi je to konspirativno in za osamosvojitev izredno pomembno srečanje v svoji knjigi »Premiki« leta 1992 opisal Janez Janša. Pet let po dogodku pa je za oddajo »Projekt osamosvojitev« za Televizijo Slovenija o tem govoril tudi Jože Pučnik (v Rosvita Pesek: Osamosvojitev Slovenije, 2007), ki je sestanek vodil. Ob tem je dejal, da so sestanek na Brdu sklicali zato, da bi bili povsem varni pred prisluškovanjem.
Pučnik za jasno opredelitev
Na sestanku so bili navzoči Jože Pučnik, France Bučar, Lojze Peterle, Ivan Oman, Franc Golija, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Dušan Plut, Janez Janša in še dva ali trije podpredsedniki Demosovih strank. Jože Pučnik je kot predsednik Demosa v uvodu orisal situacijo v Jugoslaviji in postavil dilemo, da smo prišli s političnim razvojem v odločilno fazo, da je od našega odločanja ter od naše moralne in politične pripravljenosti odvisno, ali bomo to zgodovinsko priložnost Slovenije izrabili ali jo pa bomo zapravili. Pri tem je Pučnik, kot je sam dejal, uporabljal precej patetične in močne besede, saj je prešel na to, da je vsakega od predsednikov vprašal, ali je pripravljen v svojem imenu in v imenu stranke, ki jo predstavlja, prevzeti vso politično, pravno in moralno odgovornost za vse posledice, do katerih bi lahko prišlo v postopku osamosvajanja. /…/ Takrat ni bilo povsem jasno, kako se bo odzvala jugoslovanska armada. Na sestanku so po Pučniku izhajali iz dileme, da se mora vodstvo Demosa odločiti, ali je pripravljeno eventualno tvegati tudi svojo glavo, ali pa za drugo skrajnost, če tukaj odpove, preiti v slovensko zgodovino kot največja reva, kot nekdo, ki je zapravil zgodovinsko priložnost. Predsednik Sveta Demosa Pučnik je tako vsakega od predsednikov vladne koalicije vprašal, ali je pripravljen to odgovornost prevzeti. »In moram povedati, da smo imeli na koncu izjave vseh predsednikov, da prevzamejo to moralno, politično in pravno odgovornost za vse korake,« je potem dejal Pučnik.
Janšev povzetek sestanka
Sestanek je začel Jože Pučnik, je v knjigi Premiki zapisal Janša. Dejal je, da v javnosti krožijo govorice o neurejenih odnosih v vladi in da so ti problemi toliko bolj očitni, kolikor bolj se bliža 25. junij. Po njegovem mnenju so bili zadnji javni nastopi nekaterih ministrov, še posebno Mencingerja in Kranjca, takšni, da so vnesli veliko dvomov glede tega, ali smo sposobni izpeljati osamosvojitev. Vlada nima jasne gospodarske in socialne politike, nekatere ustanove sploh ne čutijo krize, čuti pa jo gospodarstvo. Ljudem je treba povedati resnico, ne pa jim po eni strani prikrivati resnični položaj, po drugi pa jih plašiti z dvomi o naši sposobnosti. V projektu osamosvojitve ne sme biti prostora za strankarske interese. Na koncu uvoda je Jože Pučnik predlagal, naj se vsaka stranka nedvoumno izjasni, ali je 26. junij zanjo še vedno datum prenosa oziroma prevzema dejanske oblasti in osamosvojitve.
Za Pučnikom je govoril dr. France Bučar in rekel, da vlada negotovost, saj nimamo še ničesar v rokah. Mnogi mislijo, da z osamosvojitvijo preprosto ne bo šlo. Komunikacije med vlado in skupščino, med parlamentarnimi strankami in tudi med strankami Demosa ne potekajo tako, kot bi bilo treba glede na resnost položaja. Temeljne zakonodaje, ki bi jo morali sprejeti do 26. junija, ni še nikjer. Zamuda je katastrofalna. Na koncu se je dr. Bučar odločno zavzel za prevzem dejanske oblasti 26. junija in poudaril, da bo v nasprotnem primeru ‘jug’ hitro opravil z nami.
Francetu Bučarju je pritrdil Ivan Oman. Dejal je, da nimamo slike našega gospodarstva in predvsem ne odgovora na vprašanje, kakšna bo cena v enem ali drugem primeru, tako da bi se lahko na odločilni korak bolje pripravili. Po njegovem ni dileme: 26. junij mora biti datum prevzema efektivne oblasti.
Predsednik Liberalne stranke Franc Golija je dejal, da so na ‘terenu’ dvomi čedalje hujši in da ljudje ne vedo, kakšen pravni red bo veljal po 26. juniju, kajti s sprejetjem lastne zakonodaje strašno zamujamo. Vlada je bila po njegovem sestavljena na hitro, vendar bi morala zdržati do osamosvojitve in do takrat po njegovem ne bi smelo biti
zamenjav. Po mnenju njegove stranke plebiscitna odločitev ne dovoljuje nobenih dilem. Šestindvajseti junij mora biti dan prevzema efektivne oblasti.
Predsednik vlade Lojze Peterle se je v svojem nastopu skušal izogniti temeljnemu vprašanju, ki ga je kot izhodišče postavil dr. Jože Pučnik, in se omejil na področje gospodarstva. Po njegovem je osnovni problem ta, kako se lotevamo stvari. Mencinger je imel vsa pooblastila, vendar je zagovarjal počasno, neofenzivno pot. Kar zadeva privatizacijo, so bile tri stranke proti Mencingerjevemu zakonu in tako je potem prišlo do povabila Sachsu (ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, op. a.). Saxu je pisal Mencinger in v pismu ter povabilu je celo zapisal, da med njima ni razlik. Pozneje se je pokazalo, da razlike so, čeprav je kasneje tudi Mencinger pristal na Sachsovo tezo, da vzporedna valuta ni
smiselna. Tudi Boris Pleskovič, Jože Bernik in Marko Kremžar niso za postopnost, ampak podpirajo Sachsovo metodo odpravljanja krize v svežnju. Ko je Sachs pojasnil svoj koncept, so ga vse stranke sprejele, razen SDZ. Pri odpravljanju gospodarskih težav lahko po prepričanju izkušenih strokovnjakov dosežemo uspeh le s koncepcijo šoka. Po
njegovem mnenju so težave in razlike bolj na verbalni ravni in v javnosti, ne pa tudi zares. Finančni minister Marko Kranjec ne verjame v možnost, da bi projekt uspel, vendar je kljub temu pripravljen pod določenimi pogoji sprejeti mesto podpredsednika
namesto Mencingerja. Peterle je na koncu dejal, da razume, da nekateri ljudje izgubljajo vero v projekt, da pa po njegovem še nismo nič zamudili. Šestindvajseti junij lahko ostane termin v smislu sprejetja ustavnega zakona.
Dr. Dimitrij Rupel je opozoril na nenaklonjeno stališče tujine do naše plebiscitne odločitve in poudaril, da SDZ kljub temu neomajno vztraja na 26. juniju kot dnevu dejanske osamosvojitve. Zanima ga tudi, kdo in kdaj je potrdil odločitev, da je koncepcija šoka pri reševanju gospodarstva splošno sprejeta.
Igor Bavčar je opozoril, da Lojze Peterle preveč meče v isti koš problem lastninjenja in vprašanje dejanske osamosvojitve. Privatizacijsko zakonodajo lahko, čeprav se zares mudi, sprejmemo tudi po 26. juniju, ko ne bomo več obremenjeni z odločilnim
korakom. Šestindvajseti junij pa je vprašanje preživetja in tega datuma ni mogoče odpraviti, s tem da rečeš, da ga razumeš samo kot termin v smislu sprejetja zakona. Že sprejetje proračuna za leto 1991 je pokazalo, da nekaterim stvari niso jasne. Kljub zelo dobremu plebiscitnemu rezultatu in zakonu o plebiscitu je bilo v prvih osnutkih proračuna − njegovo izdelavo je koordiniral Peterle − še vedno predvideno celoletno plačevanje carin in prometnega davka v Beograd. Šele po Janševem vztrajanju in po tem jasnem stališču SDZ je bil osnutek ob glasnem Mencingerjevem in Kranjčevem negodovanju popravljen. Igor Bavčar je na koncu ugotovil, da postaja vse bolj jasno, da bo naše dejanje, če bo do njega prišlo, bolj ali manj enostransko, da za tak scenarij ni jasnega koncepta, niti prave koordinacije potez.
Tudi sam sem opozoril na nesprejemljivost izogibajočih se odgovorov, kajti gre za povsem jasni alternativi. Ali 26. junija Slovenija postane v resnici samostojna ali pa sprejmemo še eno deklaracijo ali zakon, ki ne bo imel nobenih stvarnih učinkov na naš položaj. V prihodnjih tednih se bomo morali jasno odločiti in sklepati o carinah,
ultimatih JA, vprašanju meje, državljanstva in zato potrebujemo načelno jasno linijo. Na kratko sem tudi orisal položaj v Jugoslaviji, stanje v JA in naše ocene pričakovanih Markovićevih ukrepov.
Sestanek je ponovno dokazal, da so prioritete še najmanj jasne ravno predsedniku vlade. Njegov izmikajoči se odgovor, da 26. junij lahko ostaja termin v smislu zakona, je izzval negodovanje pri večini sodelujočih. Zato je Jože Pučnik predlagal, naj se še enkrat opredelimo do 26. junija. Tokrat je bil Peterle jasen. Dejal je, da se strinja s stališčem drugih, da Slovenija 26. junija prevzame dejansko oblast na svojem ozemlju.
Ključen osamosvojitveni sestanek
Ob deseti obletnici osamosvojitve je na zgodovinskem simpoziju v Brežicah, posvečenem temu dogodku, nastopil tudi Igor Bavčar, republiški sekretar za notranje zadeve v času Demosove vlade. Sestanek na Račjem otoku 28. aprila 1991 je, kot je zapisala Peskova, zabeležil kot ključnega in ugotovil, da je osamosvojitveni projekt začel zares teči šele po tem zasedanju vrha koalicije Demosa, ko je bilo določeno, da se gre smelo v osamosvojitvene priprave in ko je bil izdelan vladni projekt s 13 podprojekti. Po tem datumu sta namreč z Janezom Janšo kar na Brdu sestankovala z vsemi ključnimi ljudmi slovenskega gospodarstva, infrastrukture, energetike, oskrbe, prometa …
Na tem sestanku je bilo namreč odločeno, da je treba izpeljati vse ključne projekte, ki so potrebni za uspešno osamosvojitev 25. junija 1991 in da se da druge družbene reforme začasno na stranski tir in se rešujejo po osamosvojitvi. In tako se je potem tudi zgodilo.
Dogovorjeno je bilo, da je treba izpeljati vse ključne projekte, ki so potrebni za uspešno osamosvojitev 25. junija 1991.
