Piše: Ana Vlašič
Za nami je lepi mesec maj, pred nami nič maj lepi junij. Dva meseca, ki leto za letom – posebno pri starejši generaciji – vzvalovita spomine na tragične dogodke dalnjega leta 1945.
Iz poročil medijev se da razbrati, da letos – 77 let po tragediji, ko je morala slovenska zemlja piti kri svojih sinov in hčera, živijo med nami ljudje, ki z zadoščenjem govorijo o krvavi usodi premnogih sonarodnjakov, obsojenih in pobitih na povelje samooklicanih sodnikov in njihovih pomočnikov.
Zato do sprave, kljub prizadevanjem, ne pride. Po osmih desetletjih! In kdaj naj bi potem do te narodne sprave sploh prišlo?
Pri vsakoletnih spominskih slovestnostih, molitvah za pobite brez sodnih procesov in pri prošnjah za narodno spravo pogrešam zadoščevalno bogoslužje za odpuščanje zločinov, ki so se dogajali v naši domovini med vojno in še huje po njej.
Mogoče se bo kdo presenečeno vprašal: »Čemu pa to?«
Pri vseh teh obletnicah namreč premišljujem, kdo so bili samooklicani sodniki, ki so izrekali smrtne kazni, kdo njih pomočniki, ki so jih izvrševali. To so bili Slovenci, ljudje našega naroda! Mnogi med njimi krščansko vzgojeni, a so ,žal, padli v temo in izvrševali krvava dela.
Draga bralka, dragi bralec, poglejmo nazaj v preteklost, kakšne so bile reakcije svetnikov, kakšne prerokov, kakšne Jezusa samega, ko so se soočali s hudodelstvom svojega naroda! Boga so prosili odpuščanja za pregrehe ljudstva, opravljali spokorna dela, se postili in prosili blagoslova, da bi odvrnili Božjo kazen = posledice greha . . . Marija v prikazovanjih kliče k molitvi za spreobrnenje grešnikov , k postu in pokori . . .
Boleče spomine na našo polpreteklo zgodovino bomo bolj učinkovito obdelali, če jihbomo obdelovali skozi očala s »svetopisemsko dioptrijo«.
Zgodovinarji naj pohitijo zapisat dogodke, posredovane od še živečih, ki so tako ali drugače okusili slovenski holokavst, v vednost poznejšemim rodovom!
ONI pa, ki so jim rdeče zvezde svetile na križevem potu v njim določeno brezdno, naj bodo zdaj priprošnjiki za spreobrnenje našega razkristjanjenega naroda!
To je luč, to je tema,
To je zrno, to je pleva,
poglej Sloven´c,
pomisli, če se to ujema!
s. Anica Vlašič FMM, Dunaj
