Pogovarjali smo se s predsednikom Slovenske ljudske stranke Marjanom Podobnikom, ki je v torek na slavnostni akademiji zaznamovala 30. obletnico svoje ustanovite. Prireditev je potekala v znameniti Unionski dvorani Grand hotela Union v Ljubljani, kjer je bila 12. maja 1988 ustanovljena Slovenska kmečka zveza. Predsednik SLS Marjan Podobnik in podpredsedniki te stranke Suzana Lara Krause, Franc Bogovič in Modest Motaln, predsednik Mestnega odbora SLS Ljubljana Janez Žagar ter Marija Markeš so ob tem skupaj z Ivanom Omanom v podhodu v Unionsko dvorano, v kateri je bila 12. maja 1988 ustanovljena SKZ, odkrili pomnik.
Gospod Podobnik, naj začneva z rezultati zadnjih državnozborskih volitev, ki so bile znova zaušnica za Slovensko ljudsko stranko. A najprej bi vas vprašal, kako komentirate zmago SDS in na drugi strani relativni poraz strank, ki so sestavljale prejšnjo Cerarjevo vlado, se pravi SMC, SD in DeSUS?
Zmaga SDS je bila zame pričakovana, relativni poraz strank, ki so sestavljale prejšnjo Cerarjevo vlado, pa tudi.
Kako pa vidite rezultat Liste Marjana Šarca, se pravi stranke t. i. novih obrazov, ki ji je še letos spomladi kazalo, da lahko zmaga, a ji je potem nekoliko zmanjkalo sape?
Lista Marjana Šarca je dosegla zelo dober rezultat, nekako po istem receptu kot dosedanji novi obrazi. Tudi neformalno podporo je verjetno uživala pri tistih, ki so na prejšnjih volitvah aktivno podpirali prejšnje nove obraze. Znižanje rezultatov glede na raziskave v pomladnih merjenjih javnega mnenja tudi ni presenečenje, saj je zmagovita SDS v nasprotju z LMŠ odlično organizirana na terenu, imela pa je tudi odlično kampanjo.
Šarcu je, čeprav je s svojo stranko LMŠ močno zaostal za SDS, uspelo sestaviti vlado … Kako to komentirate?
Kot prvo ocenjujem, da je Marjan Šarec glede na kratko obdobje aktivnega delovanja v politiki pokazal veliko političnega občutka in spretnosti. Kot drugo pa gotovo velja, da bi v primeru presoje po uveljavljenih tradicionalnih demokratičnih načelih ta uspeh težko ocenili kot čistega oziroma neproblematičnega. Ta vlada je bila namreč sestavljena na temelju vnaprejšnje izključitve relativne zmagovalke volitev, kar je za normalno delujočo demokracijo nesprejemljivo. Taka izključitev bi bila po mojem prepričanju legitimna izključno v primeru, če bi se relativna zmagovalka volitev sklicevala na fašistične, nacionalsocialistične ali komunistične ideje, na vsebino torej, ki je v našem civilizacijskem krogu sprejeta kot zavržena. SDS tega seveda ni mogoče očitati. Na meji perverzije pa je, da so ji to očitale celo stranke, ki pa se dejansko sklicujejo na nekatere nesprejemljive ortokomunistične ideje.
No, mnogi menijo, da predsedniku SDS Janezu Janši ni uspelo sestaviti vlade preprosto zato, ker so pomladne stranke, matematično gledano, skupaj dobile premalo glasov … Ker je NSi dobila dva ali tri poslance premalo, ker ni prišla v državni zbor SLS, ker se v državni zbor ni prebila Združena desnica, ki sta jo sestavljali stranki Glas za otroke in družine in Nova ljudska stranka Slovenije …
Te ocene so seveda do neke mere utemeljene kot matematično korektno izpeljane iz volilnih rezultatov. Za temi rezultati pa seveda stoji vsebina, ki je mnogo bolj kompleksna. Brez posebnih tveganj pa gotovo lahko trdimo, da bi SLS, če bi vodstvo na čelu z Markom Zidanškom podprlo pobudo Nove ljudske stranke in stranke Glas za otroke in družine za skupno listo, zanesljivo prišla v parlament.
Bi imeli danes desnosredinsko vlado, če bi vse tri stranke oziroma ljudje, ki izhajajo/izhajate iz Slovenske kmečke zveze (predlagam popravek vprašanja: ki izhajajo iz Slovenske ljudske stranke), se pravi SLS, NLS in Glas za otroke in družino nastopile na državnozborskih volitvah z enotno listo? Bi bil rezultat volitev zadnjih parlamentarnih drugačen?
Kot že rečeno, skoraj zanesljivo bi ta skupni nastop omogočil vstop skupne liste v parlament, vprašanje pa je, ali bi bil zadosten za oblikovanje desnosredinske vlade.
Po hudem porazu na volitvah je Marko Zidanšek odstopil z mesta predsednika SLS in za novega predsednika ste bili na kongresu stranke v Novem mestu konec septembra izvoljeni vi. Zakaj ste se po skoraj dvajsetih letih odsotnosti vrnili v aktivno, profesionalno politiko? Vam je bilo dovolj umiranja »vaše stranke« na obroke?
Že večkrat sem povedal, da vnovičnega prevzema vodenja SLS ni bilo v mojih načrtih. Bil sem med glavnimi pobudniki in nato skupaj s Primožem Jelševarjem ter še nekaterimi soorganizator večine predkongresnih spravnih pogovorov in omizij, ki so po začetnih težavah dajale vse bolj obetavno sliko, da obstaja možnost za poenotenje SLS. V tednih pred kongresom se je na mestu potencialnega novega predsednika zvrstilo več bolj ali manj prepoznavnih imen iz SLS in tudi nekoliko širše. Ker so iz različnih razlogov od možnosti kandidature odstopili vsi, ki bi tudi po moji presoji lahko prekinili usihanje naše stranke, sem se na prigovarjanje mnogih ljudi, s katerimi smo nekoč že gradili uspešno SLS, odločil, da dam soglasje h kandidaturi za predsednika.
Odzivi na vašo vnovično izvolitev so zelo različni. Nekateri menijo, da ste zadnje upanje za SLS, drugi, da boste stranko dokončno pokopali. Tretji pa vas krivijo za napake oziroma nespametna ravnanja, ki so pripeljala do tega, da se je začela njena pot navzdol. Čeprav je ob tem resnici na ljubo treba dodati, da je svoj vrh SLS dosegla ravno pod vašim vodstvom leta 1996 …
Različni odzivi ob takih dogodkih so nekaj najbolj običajnega. Kot je res, da sem vodil stranko v času največjih uspehov, je tudi res, da sem v času vodenja SLS naredil tudi marsikatero napako. Vsekakor pa sem z odločitvijo za vnovično vodenje SLS prevzel tudi odločitev, da bo vsaj neko obdobje to moja glavna preokupacija, čemur bom prilagodil vse svoje druge načrte. Popolnoma sem prepričan ne le v vnovični vstop v slovenski parlament, ampak tudi v vnovično postavitev stranke na mesto ene najvplivnejših slovenskih političnih sil.
Danes se veliko govori o vzponu populizma. Za nekatere je to pozitivna oznaka, za druge negativna. Nekateri menijo, da je vam sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja uspelo ravno s populistični pristopom. Se strinjate s tem?
Populizem izhaja iz besede, ki je koren imena naše stranke. Če spregovoriš z besedami, ki so ljudem jasne, nedvoumne in zanje tudi motivacijske, je − če je tudi vsebina ustrezna, pozitivna − to samo dobro. Za Slovenijo to še posebno velja ob dejstvu, da jo v pomembnem delu vodijo ljudje oziroma skupine, ki ne le da ne nastopajo niti populistično ali kako drugače, ampak na volitvah sploh ne nastopajo, saj vodijo vzporedno državo in mimo demokratičnih vzvodov odločajo o ključnih stvareh sedanjosti in prihodnosti Slovenije in njenih ljudi, praviloma na način, ki služi predvsem njihovim zasebnim interesom.
Vas je potem t. i. udbomafija oziroma danes bi rekli »globoka država« popolnoma diskreditirala, ker ste želeli v levosredinski vladi Janeza Drnovška uveljavljati tudi svoje interese in ste opozarjali na določene stvari …
Kot sem že odgovoril − kdor s svojim delovanjem poseže v interesno področje globoke države, lahko računa na to, kar se je zgodilo meni, Janši in Kanglerju, še prej dr. Jožetu Pučniku pa tudi mnogim drugim, ki jih javnost sploh ne pozna po njihovem dejanskem delovanju, saj te ta režim praviloma pred likvidacijo tako diskreditira, da bi se ti odrekla celo lastna mati, če ne bi poznala dejanske vsebine.
Leta 2000, v času Bajukove vlade, ste bili imenovani za generalnega direktorja državnega telekomunikacijskega podjetja Telekom. Seveda so režimski mediji zaradi tega dobesedno ponoreli. Kakšen nauk ste potegnili iz te zgodbe?
Imenovanje na mesto predsednika uprave Telekoma jemljem kot svojo napako, čeprav so bili razlogi za prevzem vodenja Telekoma več kot utemeljeni. Kot predsednik 3-članske ministrske komisije za odobravanje zakonitih prisluhov sem imel namreč vpogled v grobe kršitve človekovih pravic, ko gre za nezakonite prisluhe, in te kršitve so se v veliki meri dogajale prek zlorab v sistemu Telekoma in njegovih hčerinskih družb. Po drugi strani pa sem tudi videl in vedel, kako na veliko se krade davkoplačevalski denar prek pobiranja enormnih provizij pri nakupih telekomunikacijske opreme, repromateriala in na druge načine pri poslovanju podjetij iz skupine Telekom. Zamenjava vodstva Telekoma je bila zato nujna, pot pa napačna, saj je bilo moje imenovanje upravičeno interpretirano kot klasično politično kadrovanje. Če bi bil danes v taki situaciji, bi za predsednika uprave imenoval zaupanja vrednega uglednega gospodarstvenika ali strokovnjaka s področja telekomunikacij, sam pa bi kot svetovalec sodeloval pri oblikovanju odločitev, ki bi prekinile zlorabe s prisluškovanji in nezakonito odtekanje davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe. Vesel sem, da mi je skupaj s sodelavci uspelo vzpostaviti sistem, ki bistveno otežuje nezakonito prisluškovanje in vsaj delno zmanjšuje možnost okoriščanja z davkoplačevalskimi sredstvi.
No, če preskočiva v današnji čas. V torek, 4. decembra 2018, ste v Unionski dvorani Grand hotela Union v Ljubljani praznovali trideseto obletnico ustanovitve Slovenske kmečke zveze. Zakaj ste se odločili za to praznovanje, če pa je bila Slovenska kmečka zveza ustanovljena nekaj mesecev prej, 12. maja 1988?
Letošnjega 12. maja je bila SLS še daleč od sprave in poenotenja in očitno je tudi to bil razlog, da se takratno vodstvo ni odločilo za postavitev že narejenega pomnika. Po svoje je tako tudi prav, saj skregan in razklan težko praznuješ oziroma praznovanje v takem primeru izpade bolj farsa kot pa slovesnost.
»Kot pred 30 leti danes v polni Unionski dvorani ponovno pišemo zgodovino, tokrat s preseganjem zgodovinskih delitev na partizane in domobrance, s spoštljivim odnosom do vseh, ki so se borili proti nacizmu, fašizmu in komunizmu, s prisotnostjo največjih živečih Slovencev, gospoda Ivana Omana in gospoda Borisa Pahorja ter njuno podporo spravi z resnico,« ste dejali v torek …
Ja, verjamem, da se bomo čez leta tudi 4. decembra 2018 spominjali z veliko spoštljivostjo kot datuma, ko smo si upali povedati sebi in vsem drugim, da prevzemamo nase odgovornost za preseganje nikoli preseženega konflikta med partizansko stranjo na eni in protikomunistično stranjo na drugi strani. Konflikta, ki ga vedno znova spodbujajo najmanj spoštovanja vredni posamezniki na obeh straneh, praviloma tisti s krvavimi rokami ali z dediščino ljudi, ki nosijo odgovornost za zločine. Simbolni stisk rok Ivana Omana in Borisa Pahorja, dveh velikih slovenskih demokratov in domoljubov, je njun prispevek in njuna pomoč naši, moji generaciji, da opravimo to spravo z resnico zato, da se našim otrokom in vnukom s tem res ne bo treba več ukvarjati. In to resnico je treba zapisati tudi v zgodovinske knjige in naše učbenike, da se prepreči skušnjava z ene ali druge strani, da bi kadarkoli v prihodnosti resnico spet potvarjali. In prepričan sem, da je prava resnica ta, da je velika večina tistih, ki so se odločili za partizanski boj, šla v partizane izključno zato, da bi pregnali okupatorja in zaživeli v svobodni in čim bolj pravični družbi; in da je velika večina tistih, ki so se organizirali v vaške straže, domobrance in druge protikomunistične formacije, to naredila izključno zato, da svoje domove, svoje domače, svoje duhovnike in druge zaščiti pred divjanjem zaslepljenih komunističnih revolucionarjev, ki so svobodoljubna čustva večine partizanov zlorabili za nizkotne namene krvave komunistične revolucije. Iz povedanega sledi, da se zato velika večina partizanov po krivici obsoja za medvojne umore in povojne zunajsodne poboje in da se velika večina domobrancev, vaških straž in drugih protikomunističnih borcev po krivici obsoja za kolaboracijo in izdajstvo. Iz tega tudi izhaja, da je velika večina sinov, vnukov in pravnukov partizanov upravičeno ponosna na pogumno odločitev svojih očetov in starih očetov, ki so tvegali svoja življenja za to, da bi osvobodili svojo domovino izpod štirih okupatorjev. In da je velika večina sinov, vnukov, pravnukov domobrancev in vaških straž upravičeno ponosna na odločitev svojih očetov in starih očetov, da se uprejo zločinskim namenom komunističnih revolucionarjev.
… in dodali, da je SLS po novomeškem kongresu enotnejša kot kadarkoli in pripravljena na vnovični vzpon. Se pravi, da prisegate na politiko vključevanja?
Tako je. Ne gre le za vključevanje v preteklosti izključenih iz SLS, gre tudi za vključevanje, ki izhaja iz podmene oziroma pristopa, da kdor ni proti nam, je z nami. Najvidnejša oblika delovanja, ki vključuje ta princip, je Partnerstvo za prihodnost, ki ga vodi prof. dr. Ludvik Toplak in v katerega se vključujejo strokovnjaki z vseh področij delovanja ne glede na njihovo strankarsko in vrednotno pripadnost s ciljem, da prek delovanja v Partnerstvu za prihodnost pomagajo oblikovati optimalne rešitve za vsa področja delovanja − od kmetijstva, obrti in podjetništva, gospodarstva, sociale, znanosti, zdravstva prek šolstva do zunanje in notranje politike, varnostnih vprašanj, ekologije …
Napovedali ste ustanovitev Zveze krščanskih socialcev pri SLS? Boste s tem skušali »loviti« tudi glasove tistih, ki bolj prisegajo na socialo? V zadnjem času lahko vidimo, da vladne stranke kar tekmujejo, katera bo glasnejša s socialno demagogijo …
Krščanskim socialcem pripada gospod Boris Pahor, vsebinsko mu je pripadal tudi najpomembnejši človek prvega obdobja SLS Janez Evangelist Krek. Izjemno sem vesel pripravljenosti Borisa Pahorja, da postane častni predsednik krščanskih socialcev in z velikim veseljem smo v fazi oblikovanja močne skupine posameznikov, ki bodo zastavili celovito vsebino delovanja krščanskih socialcev. Večina Slovencev ima pozitiven odnos do mnogih vrednot, ki so se do razvrednotenja in zlorabe nekaterih idej socializma imenovale socialistične. Pisatelj Boris Pahor ravno zato vztraja pri nazivu krščanski socialci. Med temi vrednotami so socialna pravičnost pa na primer vzajemnost in solidarnost, ki sta tudi temeljni vrednoti zadružništva.
Kako pa gledate na sodelovanje z drugimi izvorno demokratičnimi oziroma desnosredinskimi strankami?
Zelo sem vesel, da se je to sodelovanje ob preteklih lokalnih volitvah okrepilo, in verjamem, da ga bomo nadgradili s sodelovanjem na evropskih in prepričljivo zmago na naslednjih parlamentarnih volitvah. Ob tem izpostavljam, da je slovenska pomlad 1988, na katero smo izvorno demokratične stranke kot njene nosilke upravičeno ponosne, imela osnovno značilnost sodelovanje, ki je presegalo delitev na levo in desno. V Demosu sta bili vsaj 2 stranki, in sicer SDZ in Zeleni Slovenije, ki bi v primeru opredeljevanja na levo in desno prej sodili na levo kot desno stran. Zato ob poudarjanju pomena sodelovanja programsko sorodnih strank izpostavljam enakovreden pomen vzpostavljanja pogojev za sodelovanje z vsemi političnimi strankami, ki na volitvah dobijo podporo volivcev.
Ustanovitelj Slovenske kmečke zveze Ivan Oman je v torek dejal, da šele »ko bo možno normalno sodelovanje demokratičnih desnih in levih strank, takrat bomo prava demokracija«. Bomo spet priča »graditvi mostov« kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja? Ali pa je s tem mišljeno, da smo še daleč od normalne zahodnoevropske demokracije?
Popolnoma se strinjam z Ivanom Omanom. Glede mostov pa: če ne bi bili pomembni in marsikje nenadomestljivi, da se ljudje lahko srečujejo, da oplemenitijo svoje življenje in življenje drugih, potem mostov čez reke in doline ne bi gradili. Isto velja tudi za mostove v politiki. Da bi se izognili strahu ali dvomu, da bi SLS vstopala v kakšne večinsko leve koalicije, pa naj povem, da tako zaradi preteklih izkušenj kot tudi sedanjih in prihodnjih potreb Slovenije SLS želi biti eden ključnih delov pomladno-poletne koalicije in v večinsko leve koalicije ne bo več vstopala.
Kaj mislite, ko pravite pomladno-poletna koalicija?
Veliko ljudi, ki se nikoli ni prepoznalo v tradicionalnih levičarskih strankah, hkrati pa so iz različnih razlogov zelo zadržani do poskusov, da se umestijo v pomladne koalicije, predstavljajo pa pomemben del zmernih, sredinskih, povezovalnih ljudi, želimo povabiti v oblike delovanja, kjer bodo lahko svoje znanje in izkušnje koristno dali na razpolago za razvoj in uspeh skupnosti, ob tem pa bodo ohranili polno integriteto, če ne želijo biti niti pomladni niti protipomladni. Morda je izraz poletno približek temu, pod čemer med drugim razumemo zrelost in prihajajoči čas žetve.
Kako ocenjujete delovanje Šarčeve vlade?
Na nekaterih področjih relativno dobro, kot izrazito negativno pa bi ocenil vladno podporo škodljivi marakeški deklaraciji, nadaljevanje neodgovornega odnosa do zavarovanja slovenskega ozemlja in morja s hlapčevskim odnosom pri implementaciji arbitražne razsodbe, neodgovorno zavlačevanje pri izplačilu štipendij tisočim otrok oz. družinam z izgovorom nedelujočega podpornega sistema, zdravstveno polomijo in poigravanje z življenji otrok, ki so odvisni od specialistov za otroško srčno kirurgijo. Želel bi si, da bi prisotnost nekaterih uglednih posameznikov in dokazano sposobnih ljudi izkoristili za čim boljše delovanje celotnega sistema. Ali če ponovim za Ivanom Omanom: to je slovenska vlada in v interesu ljudi je, da dokler dela, dela čim bolje.
Bo vlada zdržala celoten mandat?
Menim, da ne.
In še za konec. S kakšnim programom boste v prihodnjih letih nagovarjali volivce, da boste na naslednjih državnozborskih volitvah vendarle prestopili parlamentarni prag?
SLS bo močna zagovornica najprej tistih, ki živijo od svojega dela ter s svojim delom zagotavljajo življenje svojim družinam in svojim zaposlenim; prek davkov, ki jih plačujejo, pa omogočajo tudi uspešno delovanje zdravstva, šolstva, kulture itd. To so v prvi vrsti obrtniki, podjetniki in kmetje, ki zaposlujejo več kot 70 odstotkov vseh zaposlenih, zato jih želimo v prvi vrsti razbremeniti zamudnega, dragega in nepotrebnega administriranja, s tem da se jim omogoči pavšalna obdavčitev. Država ne bo dobila prek davkov nič manj, obrtniki, podjetniki in kmetje pa se bodo lahko ukvarjali s svojim delom. To je tudi najboljša pot za zagotovitev samopreskrbe z lokalno pridelano hrano, pa samopreskrbe z energijo in ustreznega delovanja vseh drugih najpomembnejših sistemov tudi v primeru kakršnih koli izrednih razmer.
Vztrajali bomo, da je za vse dela zmožne pridobitev kakršnih koli sredstev iz naslova sociale pogoj, da poprimejo za vsako delo, ki se jim ponudi. Nesprejemljivo je, da prejemniki socialnih transferjev, ki so sicer dela zmožni, živijo na račun davkoplačevalcev, namesto da bi poprijeli za delo, ki ga je hvala bogu vsaj v tem času veliko. Lep je slovenski pregovor: Kdor ne dela, naj ne je. Le na ta način bomo vzpostavili pravičnejšo družbo, kjer bo z državno pomočjo ustrezno poskrbljeno za tiste, ki niso dela zmožni. Vzpostaviti želimo tudi delujoč sistem medgeneracijske solidarnosti, ki bo upokojencem zagotavljal stabilne in dostojne zaslužene pokojnine, mladim, ki so garant teh pokojnin, pa perspektivo s stabilnimi delovnimi mesti, ki so tudi pogoj za to, da si lahko rešijo stanovanjska vprašanja in se odločajo za družine. Veljavo želimo dati srednjemu sloju, tako tehniški in drugi inteligenci kot kakovostnim državnim uradnikom, ki so izrednega pomena za razvoj vsake države. Vztrajali bomo pri ustanovitvi pokrajin s prenosom pristojnosti z državne ravni na pokrajine. Do ustanovitve pokrajin pa želimo nekatere pristojnosti, posebno s področja prostorskega načrtovanja in izdajanja dovoljenj, prenesti na občine, da se zaradi večletnega čakanja na gradbena dovoljenja Slovenci ne bodo več izseljevali v Avstrijo in drugam, kjer dovoljenje za postavitev objektov za poslovne dejavnosti ali za prebivanje dobijo v nekaj tednih. Predvsem pa želimo pripomoči k temu, da bo Slovenija družba uspešnih in zadovoljnih ljudi, ki drug drugemu privoščijo uspeh in srečo in ki tako prispevajo h graditvi Slovenije, kakršno smo si zamišljali pred osamosvojitvijo.
Verjamem, da bo naša stranka oz. lista na prihodnjih parlamentarnih volitvah dosegla eno od prvih treh mest.
