Petkovi biciklistični protesti, ki nepretrgano potekajo že od konca aprila, vse bolj izgubljajo zagon. Če je njihov vodja Jaša Jenull sprva še napovedoval, da se bo izselil iz Slovenije, če vlada do začetka septembra ne bo padla, je zdaj drugače – večerni shodi vsak petek postajajo le še bleda senca nekdanjih vstaj.
Seveda je k temu nekoliko pripomogla tudi zmeda, ki je nastala, potem ko je bilo proti »mesiji«, v katerega politični biciklisti polagajo vse upe, Ivanu Galetu vloženih več kazenskih ovadb zaradi škodljivih pogodb, ki jih je podpisoval, pa tudi zaradi protipravnega prisluškovanja direktorju Zavoda RS za blagovne rezerve Antonu Zakrajšku. Gale naj bi ostal tudi brez zaposlitve na omenjenem zavodu, od koder je prišel v oddajo Tarča kot neke vrste »žvižgač«. To pomeni, da miti, na katerih gradijo politični biciklisti, ki upogibajo hrbet in pritiskajo navzdol, padajo, s tem pa pada tudi motivacija za udeležbo ljudi na teh mitingih. Če so še pred kakšnim mesecem mainstream mediji pisali o več tisoč protestnikih, je zadnji petek postregel s skupino, v kateri ni bilo več kot 60 ljudi. Osrednje mesto je zavzel napis »Podnebna pravičnost«, mainstream mediji pa so skušali shod prikazati kot množičnega, zato seveda niso pokazali fotografij, s katerih je bilo razvidno, da je bilo ljudi precej manj, kot so skušali prikazati. Policija je sporočila, da se je protestov skupaj udeležilo okoli tisoč ljudi.
Policija popustljiva do protestnikov
Seveda pa to ne pomeni, da so protesti povsem neškodljivi. Njihovo varovanje stane davkoplačevalce precej, ni pa znano, koliko natančno (nekateri govorijo o 25 tisoč evrih). Dejstvo je, da doslej nobeden od teh shodov ni bil prijavljen (kaj šele da bi od Nacionalnega inštituta za javno zdravje pridobili kakšno mnenje), zato se postavlja vprašanje, kako to, da policija nezakonite shode samo varuje, ne poziva pa protestnikov, da se razidejo. Zanimivo, hkrati pa levičarski protestniki na policijo naslavljajo hude kritike, ker sta dva policista vklenila najstnico, ki je rovarila na medkrajevnem avtobusu. Kakorkoli že, dokaj popustljiva politika policije do nezakonitih protestov prav tako pomaga k povečanemu tveganju za širjenje koronavirusne bolezni. Pri tem gre protestnikom tudi na roke, da policija za njihovo varnost zapira promet po več ljubljanskih ulicah. V Londonu denimo se je nedavni protest proti omejevalnim ukrepom zaradi COVID-19 končal z odločnejšo akcijo policije, ki je shod predčasno končala in pozvala protestnike, naj se razidejo. Ker se nekateri tega niso držali in se nasilno upirali, jih je aretirala in pridržala.
Širi pa se tudi nestrpnost. Teden dni pred zadnjim shodom so protestniki v času parlamentarne razprave o interpelaciji proti notranjemu ministru Alešu Hojsu sežgali lutko, ki naj bi ga predstavljala. S tem pošastnim performansom so levičarski protestniki sporočili, da so ga »simbolno razrešili«. No, vse skupaj spominja na obešene lutke v času mariborskih vstaj, vprašanje časa pa je, kdaj bo simbolno postalo realno. Kolovodja protestnikov Jaša Jenull je na svoj račun prišel tudi zadnjo soboto, ko je bil eden od govorcev na t. i. paradi ponosa, ki je na ljubljanske ulice spet privabila skrajne levičarje in »mavrične« aktiviste. V zadnjem času so tako protivladni protestniki šli podpret tako RTV Slovenija kot tudi protestirat proti zamenjavi vodstva na Finančni upravi RS.
Kdo vse financira politične bicikliste?
Marsikdo se sprašuje, kdo dejansko financira vse te protestne akcije proti vladi. Spomnimo: leta 2013 se je nekaj časa govorilo, da so t. i. spontane vstaje financirali člani kriminalnega podzemlja, vendar so te govorice kmalu potihnile. Tudi finančno ozadje biciklističnih protestov ostaja skrivnost, kljub temu pa na dan pride včasih kakšen zanimiv ocvirek. Prejšnji teden se je tako na hrvaškem portalu otvoreno.hr pojavil članek Ivana Brodića o povezavah med levičarskimi kulturniki na območju nekdanje Jugoslavije, saj naj bi zlorabe pridobivanja denarja iz proračunskih sredstev več držav (zlasti Hrvaške in Makedonije) preiskoval celo Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), hkrati s tem pa je osrednja hrvaška obveščevalna služba ta dogajanja povezala tudi z varnostno grožnjo za Hrvaško. Poročilo hrvaške obveščevalne službe o varnostnih grožnjah v državi je namreč sprožilo precej pozornosti – ne omenja samo članov Islamske države, ruskih hekerjev, četnikov, vodij mamilarskih kartelov, nosilcev trgovine z ljudmi in korupcije, pač pa tudi nekatere odgovorne za zadnje finančne afere na Hrvaškem. Hrvaška različica naše Sove namreč omenja tudi napad na hrvaški proračun; eden od hrvaških ministrov je nedavno priznal, da je javna uprava v tej državi preobsežna za najmanj trideset odstotkov, kar pomeni velike izgube za hrvaški proračun. To pa je sprožilo ostre odzive dežurnih »sesalcev javnega denarja«, ki so se ustrašili za svoje dohodke.
Šerbedžija in diplomatski škandali
In za kaj gre? V tej zgodbi se pojavlja tudi financiranje hrvaškega avdiovizualnega centra, kar je postalo politično vprašanje. Marijan Opačak je namreč v enem od člankov opozoril na kopičenje davkoplačevalskih milijonov v rokah nekaterih kulturniških izbrancev, med katerimi je tudi režiser Danilo Šerbedžija, sin znanega igralca srbskih korenin Radeta Šerbedžije (ki je po zaslugi sedaj propadle LDS dobil slovensko državljanstvo, dobiva pa tudi slovensko kulturniško pokojnino zaradi posebnih zaslug za slovensko kulturo). V svojem članku je Opačak posebej spomnil na filmski projekt »Osvoboditev Skopja«, ki so ga financirali hrvaški davkoplačevalci in je sprožil pravi diplomatski škandal. Izkazalo se je celo, da so določeni filmski projekti financirani iz proračunov več držav, kar preiskuje tudi OLAF.
Očitno je, da sta v tej zgodbi skupaj stopila razvpiti makedonski filmski producent Gorjan Tozija in Danilo Šerbedžija, ki je skušal zanikati Tozijeve težke besede na račun slovenskega in hrvaškega premierja, Janeza Janše in Andreja Plenkovića, da sta zločinca in fašista. Ta škandal je odmeval in vplival tudi na odpoved že dogovorjenega obiska severnomakedonskega zunanjega ministra Nikole Dimitrova v Sloveniji. Prej omenjeni filmski projekt je tudi poslabšal odnose med Makedonijo in Bolgarijo. A najzanimivejši del Brodićevega članka je tisti, ki omenja, da se preko denarja, ki naj bi bil namenjen financiranju filmov, financirajo tudi organizatorji kolesarskih protestov v Sloveniji. Iz tega lahko sklepamo, da se za proteste, za katerimi stojijo znani skrajni levičarji, uporablja slovenski davkoplačevalski denar pa tudi davkoplačevalski denar iz držav jugovzhodne Evrope. To pa seveda pomeni, da se denar, namenjen kulturi, namenja za financiranje projektov, ki predstavljajo veliko tveganje za varnost v Evropi.
»Partizan« Bellis in skrivnostni letaki
V začetku prejšnjega tedna pa so nekateri slovenski mediji zaznali še en zapis, ki bi lahko pomenil varnostno grožnjo Sloveniji, čeprav se nekateri ob tem sprašujejo, ali ne gre samo za dejanje neuravnovešene osebe. Na svojem profilu Facebooka je Mihael Bellis objavil nekakšen gverilski načrt za sesutje vlade, NIJZ, UKC, sedežev političnih strank in različnih medijskih ustanov. Ta načrt naj bi se pojavil na 150 tisoč letakih, ki naj bi jih razdelil med Slovence. No, po svoje precej komično, če pomislimo, da je Bellis omenil tudi PTT Slovenija, ki že zdavnaj ne obstaja več, saj se je že v devetdesetih letih razdelil na Pošto Slovenije in Telekom Slovenije.
Kdo je Mihael Bellis? Ne gre za njegovo prvo ime, saj se je sprva imenoval Miran Plohl, bil je celo duhovnik in član frančiškanskega reda, potem pa je frančiškanske vrste zapustil in se poročil z Ivico Dornik, ki se je tudi preimenovala. Njuna zgodba je v drugi polovici devetdesetih let polnila časopisne strani zaradi smrti njunega desetmesečnega sina Christiana, saj sta za smrt obtoževala zdravnike, po drugi strani pa sta se sama znašla na zatožni klopi, ker naj bi bila izstradala otroka. Vsa obtoževanja, češ da so krivci starši, pa na bi bila le del dolgoletne tihe gonje uradne Rimskokatoliške cerkve zoper njega in njegovo družino, je leta 1998 trdil za revijo Mag. Plohl, ki se je nekdaj ukvarjal tudi z rokohitrstvom in iluzionizmom (obstaja celo posnetek, kako je leta 1989 nastopil v oddaji Kolo sreče, ki jo je na TV Ljubljana takrat povezoval Mito Trefalt), je sedaj kot podjetnik Mihael Bellis lastnik fotokopirnice in papirnice v Ljubljani, sodi pa med upornike proti nošenju mask. Kakor je videti na njegovem profilu Facebooka, ima precej privržencev.
Na račun COVID-19 tudi dvojna plača?
To je seveda samo drobec iz mozaika »vseslovenskega upora«, ki ga vse bolj podpira tudi nacionalna televizija – in zanimivo, v času Šarčeve vlade, ko je bil ulični upor res potreben, je nacionalna televizija molčala in se delala, da je vse v najlepšem redu. Nedavno smo na spletni strani pisali o tem, kako so se na nacionalni televiziji nekateri kadri zelo dobro okoristili s koronakrizo, še zlasti sodelujoči v oddaji Tarča, ki so se tudi najbolj angažirali v protivladni gonji. Glede na različne informacije, ki so krožile v javnosti, smo na službo za komuniciranje javnega zavoda RTV Slovenija poslali nekaj novinarskih vprašanj, ki bi pomagala razjasniti zmedo. Tako nas je najprej zanimalo, kolikokrat so bili v času epidemije COVID-19 izplačani dodatki k plačam zaposlenih na RTVS, koliko zaposlenih in na katerih delovnih mestih so dobili dodatek zaradi COVID-19 in koliko je skupno znašal ta dodatek po posameznih mesečnih izplačilih oziroma koliko sredstev je RTV namenila za izplačilo dodatka v celoti. »Dodatek po KPJS (kolektivna pogodba za javni sektor, op. ur.) in po interventnem zakonu smo na RTV Slovenija izplačali za mesec marec in za mesec april. Za mesec maj dodatkov po KPJS in po interventnem zakonu nismo izplačali,« so nam odgovorili. In še: »Pri odobritvi upravičenosti za dodatek po 71. členu ZIUZEOP smo upoštevali predvsem njihovo nadpovprečno angažiranost, stalno dostopnost in povečan obseg dela, ki je bil neposredno povezan s posledicami dela v pogojih epidemije.« Seveda pa je najbolj zanimiv podatek o višini tega dodatka za posameznike, od najnižjega do najvišjega. »Vsota obeh dodatkov za dva meseca skupaj se je gibala od 9 evrov do 4.580 evrov bruto.« To pomeni, da je vsaj en zaposleni na RTVS v tem času prejel dodatek k plači, o kakršnem lahko mnogi samo sanjajo. Verjetno je tudi zato med zaposlenimi na RTV prišlo do nemirov, zaradi česar se je sprožilo aktivno dopisovanje, ki je v precej neroden položaj potisnilo urednico informativnega programa Manico Janežič Ambrožič.
No, denar ne smrdi, pravi star pregovor. A nekateri, ki so na račun epidemije dobili dvojno plačo, še toliko bolj vneto sodelujejo pri rušenju vlade. Ne samo s podporo političnim biciklistom, ampak tudi z javno podporo tistim, ki skušajo vlado spodnesti z morebitnimi insceniranimi spori znotraj koalicije.
