Judje so naselili današnje mejno območje med Slovenijo in Italijo že v obdobju starega Rima. Stalno judovsko naselitev na območju današnje Slovenije pa je mogoče zaslediti šele v 10. stoletju. Nikoli ni šlo za številčno veliko skupnost, je pa vplivala na gospodarski razvoj tega območja, je v pogovoru za STA dejal zgodovinar dr. Renato Podbersič.
Judje so se na slovenskem ozemlju ustalili od 13. stoletja dalje. Na narodnostnem slovenskem ozemlju pa so ostale kontinuirane skupnosti Judov zgolj v Trstu in Gorici, je povedal.
Na današnje slovensko narodno ozemlje so se začeli v večjem številu naseljevati od 13. stoletja, kar je povezano z razvojem srednjeveških mest in trgov. Prisotni so bili tako v Mariboru, Celju, Ptuju, Ljubljani, Gorici, Trstu, Radgoni in Beljaku. Ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja je na območju Štajerske in Koroške ter Kranjske zaradi nasprotovanja deželnih stanov že prišlo do izgonov Judov, zaradi česar so se okrepili judovske skupnosti na zahodnem robu današnjega slovenskega ozemlja (Trst, Gorica).
Za judovstvo srednjega veka in zgodnjega novega veka sta bila značilna predvsem trgovina in bančništvo. Znani so bili kot spretni finančniki, na tem področju so pridobivali vpliv, potem ko je bilo kristjanom v 14. stoletju izrecno prepovedano jemanje obresti. Katoliška cerkev je to načelo tudi uzakonila na dveh koncilih (1139 in 1311), kjer so oderuštvo tudi obsodili. To določilo, seveda, ni veljalo za Jude, ker pač niso bili kristjani. S tem je povezano tudi nasprotovanje Judom. Pogosto se je zgodilo, da so dolžniki, ki niso bili zmožni poplačati dolgov, prebivalstvo naščuvali proti krajevnim Judom, sledili so poboji in izgoni, je pojasnil Podbersič.
Ko presojamo odnos takratnega in tudi sedanjega prebivalstva do judovstva je po njegovih besedah treba upoštevati, da so bili dolga stoletja Judje edino nekrščansko prebivalstvo v Evropi in so se razlikovali od preostalega prebivalstva. Praznovali so soboto (šabat) in ne nedelje, imeli so bogoslužje, ki ni bilo v latinščini, ampak v hebrejščini, živeli so skupaj v ločenih mestnih predelih, ukvarjali so se s svojimi posli, niso bili vezani na določeno ozemlje in so se pogosto selili, imeli so svoje navade in običaje, vse to jih je delalo drugačne.
V poznem srednjem veku so morali Judje nositi razpoznavni znak, viden že od daleč, ponavadi na sprednjem delu obleke. Šlo je za rumen znak v obliki črke O, ki se je moral razlikovati od barve oblačila. Že od 11. stoletja najprej so začeli v posameznih mestih nastajati judovski geti.
Z ustanovitvijo Napoleonovih Ilirskih provinc se je za kratek čas uveljavila popolna svoboda v gospodarski dejavnosti in s tem tudi možnost naselitve za Jude. Po odhodu Francozov in restavraciji so spet obveljali stari zakoni izpred časa Ilirskih provinc. Šele po uvedbi dualizma je avstrijska decembrska ustava leta 1867 uvedla popolno enakopravnost za vse državljane, ne glede na veroizpoved.
Geti so bili ukinjeni šele ob začetku 19. stoletja z nastankom Ilirskih provinc, ki so prinesle izboljšanje položaja Judov na zahodnem robu slovenskega ozemlja, kjer je bilo takrat edino še prisotno judovsko prebivalstvo, saj po že omenjenih izgonih preostala slovenska območja niso več imela judovskega prebivalstva.
Do novega vala naseljevanja na ta območja je prišlo šele po drugi polovici 19. stoletja, ko so Judje dobili enakopravno vlogo v družbi. Takrat so se posamezne judovske družine naselili v Mariboru, Ljubljani, na Ptuju, v Celju ter ostalih predvsem trgovskih in gospodarskih centrih.
Nasprotovanje Judom je bilo prisotno tudi v drugi polovici 19. stoletja, v obdobju slovenskega narodnega prebujenja. Eden od razlogov je po besedah Podbersiča ta, da Judje niso aktivno podpirali slovenskega narodnega programa, drugi pa klasični predsodki o judovskem liberalizmu, vseprisotnem nadzoru Judov ter njihovem oderuštvu in izkoriščanju. Večina tedanjih slovenskih intelektualcev se je šolala na univerzah na Dunaju in v Pragi, kjer je bil zelo prisoten antisemitizem, te ideje pa so prinašali tudi domov.
Značilen za slovensko okolje tako takrat kot danes je antisemitizem brez Judov. Judov je bilo pri nas malo, a so jim vseeno nasprotovali, je še dejal Podbersič in v podkrepitev navedel rezultate novejše javnomnenjske raziskave, ko so Slovenci, ki večinoma osebno ne poznajo Judov, na drugo mesto med tiste, ki jih ne bi imeli za sosede, uvrstili prav Jude.
Pred drugo svetovno vojno je bila glavnina Judov na Slovenskem v Prekmurju. V jugoslovanskem delu Slovenije lahko govorimo o največ 1500 Judih, kar je malo v primerjavi s skupnim številom Judov v Jugoslaviji, ki jih je bilo največ na Hrvaškem, v BiH in Srbiji. Po popisu prebivalstva pred drugo svetovno vojno je v Jugoslaviji živelo okoli 70.000 Judov. Beograd je takrat veljal za formalno prestolnico, Zagreb za sionistično prestolnico jugoslovanskega judovstva, čeprav sionistične ideje med jugoslovanskimi Judi niso naletele na preveč plodna tla.
V letih pred drugo svetovno vojno je prišlo do omejevanja pravic Judov na ozemlju Kraljevine Jugoslavije. Začelo se je leta 1940, ko je takratni minister za šolstvo, Slovenec Anton Korošec uvedel numerus clausus; samo takšen odstotek judovskih dijakov in študentov se je lahko vpisal na srednje šole oz. univerze, kot je bil odstotek Judov v celotni kraljevini Jugoslaviji. Šlo je za tradicionalno nasprotovanje Judom ter sledenje tedanjim trendom v Evropi s poskusi izločanje Judov in judovskega vpliva iz družbe, je še pojasnil Podbersič.
Druga svetovna vojna in holokavst sta za jugoslovanske Jude pomenila katastrofo. Že spomladi 1942 so Nemci razglasili Srbijo za prvo deželo brez Judov, druga je bila Estonija. Med drugo svetovno vojno je umrlo več kot 60.000 jugoslovanskih Judov. Tudi po vojni jim razmere niso bile naklonjene, marsikateri preživeli Jud se je odselil v državo Izrael. Nekaterim Judom, ki so ostali, so odvzeli premoženje ali jih razglasili za razredne sovražnike. Judovsko premoženje je na tak ali drugačen način prešlo v roke novih jugoslovanskih oblasti.
