13.4 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Po revoluciji so sodnike zamenjali krojači in mizarji in v smrt pošiljali nedolžne ljudi

Primer, kako so štiri sodnike okrožnega sodišča v Ljubljani razrešili (Leopolda Šmalca, dr. Josipa Šenka, Jurija Gregorca in Karla Javorška), na njihovo mesto za sodnike pa imenovali krojača Ivana Puca, mizarja Štefana Šloserja, uslužbenca Pečnika Vladimirja in delavca Ivana Recka, najbolj nazorno kaže, kako je v praksi delovalo revolucionarno sodstvo. Bolj kot strokovnost je bilo pomembno, da si bil njihov, zato ne gre čuditi, da dandanes v zahtevah za varstvo zakonitosti, obsodbe padajo kot po tekočem traku. Po osamosvojitvi so bili tako rehabilitirani številni protipravno obsojeni, kot so Gregorij Rožman, Miha Krek, Črtomir Nagode – skupaj s 14 soobsojenimi ter nazadnje tudi Leon Rupnik.

 

Partizansko oziroma revolucionarno sodstvo med II. svetovno vojno je bilo povsem v nasprotju s temeljnimi postulati sodobne pravne države, ki temelji na treh ločenih vejah oblasti: zakonodajni, izvršni in sodni, saj je bila prevelika mera pristojnosti odločanja o domnevnem kaznivem dejanju dana v roke organov za katere je bila značilna represija. Doktor ustavnega prava Božo Predalič glede revolucionarnih sodb izpostavlja, da je bila za večino obsodba napisana že vnaprej.
 
Sodna pristojnost tudi v rokah represivnih organov
Komunistična partija Slovenije je z ustanovitvijo Osvobodilne fronte in s pomočjo organizacij, ki so ji bile podrejene, prevzela vodilno vlogo v boju proti okupatorju. Znano je, da je pod krinko tega boja izvajala komunistično revolucijo. Dejstvo je, da niso bile le partizanske enote tiste, ki so skrbele z izvajanje revolucionarnega nasilja, saj je bila sodna pristojnost dana tudi v roke Varnostnoobveščevalne službe (VOS), Vojske državne varnosti (VDV), Oddelka za zaščito naroda (OZNA) in Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ), kar pa je povsem v nasprotju s standardi, ki sicer vladajo v demokraciji.
 
Na ozemlju partizanov so redna sodišča nastala pozneje kot vojaška. O njihovi vzpostavitvi, ki so bila ločena vojaška, lahko govorimo šele 19. avgusta 1944, ko je bil ustanovljen oddelek za sodstvo pri Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu (SNOS) in na podlagi sklepa z naslovom Začasno vzpostavljanje sodišč in ljudskih sodnikov mesec dni kasneje, ki ga je sprejelo predsedstvo SNOS, navaja Damjan Hančič v strokovnem članku z naslovom Revolucionarni represivni organi in revolucionarno sodstvo v času II. svetovne vojne na Slovenskem. Partizanski zakon iz leta 1941 in odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev iz istega leta sta predstavljala osnovna predpisa v skladu s katerima so poveljstva partizanskih enot sodila storilcem osumljenih kaznivih dejanj.
 
“Odlok je predvideval smrt za izdajalce, za katere so veljali: denuncianti, vsakdo, kdor stopi v stik z oblastniki okupatorjev ali z drugimi sovražniki svobode sovražniki svobode slovenskega naroda ali z njihovimi zaupniki, kdor zaradi svoje ali sebične skupinske koristi zbira ali odvaja narodne sile za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda ali nudi za tako borbo pomoč s kakršnimi koli sredstvi”. Prav tako smrti ni ušel nihče “kdor je izdal posredno in neposredno oblastem ali z namenom izdaje priobči ali širi tajnosti organizacije in dela Narodnoosvobodilno gibanje (NOG), kdor ovadi ali izda okupatorju osebe, ki sodelujejo vodijo, sodelujejo ali podpirajo osvobodilno gibanje, kdor pridobiva oblastem okupatorjev ali drugim sovražnikom sredstva za borbo proti narodni osvoboditvi, kdor izstopi ali zapusti NOG.”
 
Sodba je bila napisana pred zasedanjem sodišča
Spomnimo. Glede domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil septembra 1946 usmrčen pod Golovcem zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem, je Vrhovno sodišče nedavno odločilo, da razveljavi obsodbo in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje, saj sodba vojaškega sodišča, ki je bila tedaj sprejeta, v nekaterih točkah ni bila obrazložena. Predalič je ob izpostavil, da ni začuden, da je sodba padla. “Če bi se lotili resne revizije, bi večina sodb iz tistega obdobja padla. Večina sodb iz tistega obdobja so bile revolucionarne sodbe, kjer je bila obsodba napisana preden je sodišče sploh zasedalo,” je še povedal in dodal, da so bili tedaj sodniki in sodišča podaljšana roka Partije. Ravno iz tega razloga ne čudi, da so bile sodbe takšne kot so jih vladajoči želeli, glede na to, da so za sodnike imenovali kmeta, obrtnika in delavca. To je dobro razvidno iz spodnjega dokumenta, kjer so za sodnika med drugim imenovali krojača Ivana Puca, mizarja Štefana Šlosarja in delavca Ivana Receka.
 
 
Dejstvo je, da je  sodbe kot je ta v povezavi z Rupnikom ne govori o zgodovinskem dogajanju, ampak o povojnem sodstvu, za katerega vemo, kakšno je bilo. “Vojaška sodišča so nasploh znana, da ne predstavljajo vrhovni primer sojenja. Počakati moramo na razvoj dogodkov. Temeljno vprašanje tukaj je povojno sodstvo, ki se ne ukvarja z zgodovinsko resnico. Gre za sodne postopke, ki so bili takšni, kot so bili. Po sodni moči niso predstavljali primera, ki bi ga dajali v literaturo o pravičnem sojenju,” je prepričan priznani zgodovinar Stane Granda. No ne moremo se čuditi, da so posledice vidne še danes, saj v naši državi lustracije sploh ni bilo. Žalostno.
 
Hana Murn

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine