Pri prvem srečanju države s koronavirusom je šlo narobe skoraj vse, kar je lahko. Prvi bolni, ki je iz motorističnega izleta v Maroko pred tednom z letalom priletel v Benetke in od tam s kombijem v Ljubljano, je šel še isti dan na urgenco ljubljanskega kliničnega centra zaradi slabosti in težav z nogo. Tam je bil uro in pol. Nekaj dni pozneje pa je šel še v čakalnico zdravstvenega doma Vič Rudnik. Med doslej osmimi okuženimi pa so kar trije zdravstveni delavci, tudi dva zdravnika, vsi pa so bili nedavno v Italiji, a so po vrnitvi normalno hodili na delo v službo, dokler se bolezen ni pokazala. Precej verjetno je, da so okužbo širili.
Zdravniki iz Italije v službo
Ravnanje kaže na ne najboljšo reakcijo oblasti. Da bodo težave, se je pokazalo že takoj, ko smo pred dvema tednoma izvedeli za velik izbruh bolezni v Italiji, ko so iz vlade in nacionalnega inštituta za javno zdravje zatrjevali, da je vse pripravljeno, zdravniška zbornica pa obratno, da zdravniki ne vedo, kako ravnati, da nimajo zaščitnih sredstev in da je sistem tudi napačno zastavljen, ker možne okužene pošilja kar v zdravstvene domove. Te “pomanjkljivosti” so pozneje odpravljali. Ljudje, ki so okuženi, ne smejo v čakalnice med bolne in k zdravnikom brez zaščite. Da se to v kakšnem primeru zgodi, kot se je pri prvem okuženem motoristu iz potovanja po Maroku, je razumljivo. Veliko presenečenje pa so trije zdravniki in zdravstveni delavci, ki so po prihodu iz Italije hodili na delo in zdravili bolnike, dokler niso zboleli. To bi pa moral biti znak za alarm. Preko Italije je domov pripotoval zdravnik iz Metlike, pri katerem so potrdili okužbo, tam je bil tudi farmakolog v mariborskem kliničnem centru, ki je, kot kaže, okužil še svojo partnerko zdravnico.
Zdravnik v Metliki je imel kontakte z okoli sto bolniki in zaposlenimi v zdravstvenem domu. Točni podatki o številu stikov 32 letnega farmakologa in njegove partnerke zdravnice, ki sta okužena v Mariboru, niso znani.
Da država ni uvedla nadzora na meji z Italijo, je lahko razumljivo. Da pa od zdravstvenih delavcev, ki prihajajo iz nevarnih območij, ne zahteva, da morajo nekaj časa ostati doma, je pa nenavadno. Tudi oblasti v Hongkongu nikakor niso bile za omejitve na meji z isto državo. Drugače pa je tam bilo, da so zaradi ostrih protestov prav zdravstvenih delavcev morali mejo praktično zaprti in uvesti karanteno za tiste, ki so jo prehajali. Dodatno nenavadno je, da so zdravniki in zdravstveni delavci, ki so ogrozili bolnike in sodelavce, ko so hodili v službo po prihodu iz območij z okužbami, tako ravnali po navodilih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NiJZ).
Če začetnega truda, da bi ustavili širjenje bolezni, ni dovolj, ima to lahko resne posledice. Zakaj je ta trud potreben, pokaže analiza 25 strokovnjakov svetovne znanstvene organizacije, ki so bili na Kitajskem. Posledica hitrega širjenja bolezni tam je bilo veliko število mrtvih zaradi razpada zdravstvenega sistema, širjenje infekcije pa so pozneje ustavili z izjemno radikalnimi ukrepi oblasti, ki jih je sposobno malo držav. Z velikimi gospodarskimi posledicami.
Ko se zruši zdravstveni sistem
Po izkušnjah na Kitajskem koronavirus bolj ogroža moške. Umrlo je prve mesece 2,8 odstotka žensk in 4,7 odstotka okuženih moških. Kako zelo smrtnost raste s starostjo, ko imajo ljudje tudi več drugih bolezni, pa kaže ta grafika, ki je narejena po podatkih teh raziskovalcev WHO:
Okužba s koronavirusom se razlikuje od običajne gripe predvsem po tem, da pet odstotkov okuženih s koronavirusom potrebuje umetno dihanje, še petnajst odstotkov pa pomoč pri dihanju s kisikom. Ta pomoč je potrebna več kot le nekaj dni. Trajanje bolezni pri težko in kritično bolnih od začetka do ozdravitve traja od 3 do 6 tednov. Pri večini (80 odstotkov) okuženih, ki imajo le blage težave, pa bolezen traja dva tedna. Države se na vso moč trudijo ustaviti širjenje virusa zaradi izkušenj iz province Hubei, katere glavno mesto je Wuhan, kjer se je okužba na začetku zelo široko razširila in to tudi med zdravstvenimi delavci. Smrtnost v Wuhanu je bila kar 5,8 odstotna, v drugih delih Kitajske pa 0,7 odstotna. Razlika je po informacijah iz Kitajske posledica tega, ker je v Wuhanu zmanjkalo zdravstvenih kapacitet za bolne, ki so potrebovali nujno pomoč, torej umetno dihanje in dodaten kisik. Bolniki so, ker možnosti za pomoč ni bilo, umirali.
Kitajska je preizkušala različne metode zdravljenja. Smrtnost je bila prve mesece na ravni celotne države 3,4 odstotna, se pa zaradi boljše zdravstvene pomoči sčasoma znižuje. Velika večina vseh okuženih prej ali slej dobi simptome bolezni. Primerov, ko bi odkrili okužbo in sčasoma ne bi bilo tudi znakov bolezni, skoraj ni. Se pa ti včasih ne pojavijo takoj.
Najpogostejši simptomi so vročina (88%) in suh kašelj (68%). Izčrpanost (38%), izkašljevanje sluzi pri kašljanju (33%), zasoplost (18%), vneto grlo (14%), glavoboli (14%), bolečine v mišicah (14%), mrzlica (11%) so tudi pogosti. Manj pogosti so slabost in bruhanje (5%), zamašen nos (5%) in driska (4%). Smrkav nos ni znak obolenja s korona virusom.
Po januarju se število novih okužb na Kitajskem postopoma znižuje. Zaradi radikalnih in sistematičnih ukrepov, ki jih je uveljavila oblast na Kitajskem. Drugod po svetu se število okuženih povečuje.
Na Kitajskem preverijo vse
Kitajska tedensko proizvede 1,6 milijona orodij za preverjanje okužb s koronavirusom, vsakega v državi, ki pride k zdravniku z vročino, preverijo.
Pomembnejše ugotovitve študije si lahko preberete TUKAJ:
