Piše: Matej Kovač, Časnik
Verodostojnost tistih, ki sedaj Slovenijo blatijo po Evropi, češ da so pri nas kratene različne svoboščine, bo ogrožena, ko bo Slovenija prevzela predsedovanje Svetu Evropske zveze, ker se bo več evropskih politikov in uradnikov zanimalo za stanje naši državi.
Ob zatonu jugoslovanskega komunizma so slovenski komunisti v domačih medijih ustvarjali vtis, da branijo Slovenijo pred beograjskimi jastrebi, čeprav za tako obrambo ni bilo niti potrebe niti zanjo niso bili zaprošeni. Sedaj imamo obratno sliko: opozicija ob asistenci dominantnih medijev ustvarja vtis, da branijo Evropo pred Janezom Janšo, čeprav Evropa njihove pomoči ne potrebuje in je vse skupaj le teater za domač politični oder. Evropa ni prav nič vznemirjena zaradi prihajajočega predsedovanja Slovenije Evropski zvezi, čeprav bi nas radi o tem prepričali z redkimi izvoženimi in znova uvoženimi zapisi iz nekaterih evropskih medijev in izjavami evropskih levičarskih politikov.
Zaradi prihajajočega predsedovanja Slovenije Svetu EZ so na slovenski tranzicijski levici živčni in – lahko bi rekli – že kar obsedeni. Ritem političnega življenja ob predsedovanju bo normaliziral (ali vsaj premaknil proti normali) politično vzdušje v Sloveniji. Iz zahteve, da državna agencija, pa čeprav tiskovna, ne sme trošiti javnega denarja, kakor se ji zljubi, in finančno podpirati političnih zaveznikov direktorja agencije, ob vsem zunanjepolitičnem dogajanju tudi v zatohlem slovenskem medijskem prostoru ne bo več mogoče delati škandala, nad katerim se zgraža celotna Evropa.
Pričakovano hlajanje medijske histerije, ko bo Slovenija predsedovala EZ
Danes še lahko družbenopolitični delavci objavljajo članke z naslovom Slovenija je na najnižji točki mednarodnega ugleda zaskrbljenost Fajonove in njenih evropskih političnih prijateljev, ker tak naslov, čeprav povsem nepodprt z dejstvi, lepo sodi v splošno protivladno histerijo. Danes še lahko Tanja Fajon razlaga, da večina Slovencev meni, da Slovenija zato, ker ima tako vlado, ne bi smela predsedovati EZ, a ko bo Slovenija predsedovala, in to bo čez dva meseca, se bo izgubila v množici bolj relevantnih evropskih tem.
Mednarodni ugled je nekaj, s čimer so Slovenci, ki imajo kompleks manjvrednosti, obsedeni. V državah, ki tudi ne zaidejo prav pogosto na naslovnice medijev, kot sta na primer Luksemburg in Irska, take zaskrbljenosti nisem opazil. Izjema so države z območja bivše Jugoslavije, a tudi tam je zaskrbljenost za mednarodni ugled manjša, verjetno zato, ker je družbeni vpliv samozvanih skrbnikov ugleda, novinarskih družbenopolitičnih delavcev, manjši.
Pri veliki večini svetovne javnosti Slovenija nima nobenega ugleda, ne dobrega ne slabega, ker najverjetneje ves čas svojega bivanja in delovanja večina ljudi na Slovenijo ne bo niti pomislila. Če že, pa le kot na državo ob poti na dopust na Hrvaško ali pa kot eno od zanimivih evropskih destinacij s prečudovito naravo. Potem so tu še tisti, ki jih zanima tekmovalno profesionalno kolesarstvo, ki se čudijo, kako ima lahko tako majhna država dva trenutno najboljša kolesarja na svetu. Potem so še navijači v drugih športih, kjer imamo Slovenci odlične posameznike, pa znanstveniki, gospodarstveniki in umetniki, ki sodelujejo s Slovenci. Pri vseh navedenih je ugled Slovenije tesno povezan z osebo ali osebami, ki so zanje asociacija na Slovenijo. Politične peripetije na Slovenskem v teh primerih na ugled nimajo vpliva.
Mednarodni ugled Slovenije
Politično delovanje na Slovenskem vpliva predvsem na ugled Slovenije pri majhni skupini politikov in gospodarstvenikov, ki vodijo ali zastopajo države in gospodarske družbe, ki imajo v Sloveniji ali v zvezi s Slovenijo svoje interese. Ugled Slovenije za gospodarstvenike je ugled Slovenije kot lokacije za poslovanje. Ta se v zadnjem letu ni spremenil. Dejstvo, da je slovensko gospodarstvo ob izdatni pomoči države razmeroma dobro prebrodilo krizo zaradi pandemije, prispeva k povečanju ugleda, visoki stroški dela in možnost, da bo kdaj v bližnji prihodnosti imela vpliv na gospodarsko politiko države stranka s kapitalu in podjetništvu sovražnim programom, pa ugled slabi. Napovedano odpravljanje administrativnih ovir za poslovanje in zniževanje davkov še ni prispevalo k dvigu ugleda. Vsak tuji gospodarstvenik, ki ima izkušnje s Slovenijo, najprej počaka, da vidi, kako se napovedi uresničujejo, šele potem oblikuje svoje mnenje.
Prijatelji s sosedi
Pri politikih v sosednjih državah, pri katerih je skrb za odnose s Slovenijo visoko ne dnevnem redu, se je ugled Slovenije v zadnjem letu v vseh pogledih povečal. Predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković je na primer pooblastil Janeza Janšo, da ga zastopa na Evropskem svetu, predsednika Borut Pahor in Sergio Mattarella sta naredila pomembne korake k spravi in sobivanju med Slovenijo in Italijo, ob katere se spotikajo samo skrajneži na obeh straneh meje. Z vsemi sosednjimi državami so se podpisali različni dogovori o sodelovanju. Sodelovanja pa ni brez zaupanja niti zaupanja ni brez ugleda.
Z oddaljenostjo od Slovenije se zanimanje za Slovenijo manjša. Ker je sodelovanja manj, je manj kontaktov, in ker je manj kontaktov, tudi ni mogoče reči, ali se naš ugled pri partnerjih, s katerimi sodelujemo le tu in tam, pa še to v glavnem kot člani EZ, manjša ali veča. Zmanjševanje ugleda naj bi dokazovali naročeni članki v tujih medijih izpod peres novinarjev, ki zavestno oblikujejo članek samo na osnovi informacij, ki jih dobijo od naročnikov. Ker ti članki ne zadevajo nobenega problema bralcev niti niso za tujo javnost kdo ve kako zanimivi, na ugled Slovenije v tujini ne vplivajo.
V Sloveniji se ustvarja občutek, da v tujini kar naprej nekaj pišejo o nas, a Evropejec, ki se zanima za politiko, je bil po medijih, ki jim sledi, v zadnjega pol leta izpostavljen le nekaj prispevkom o Sloveniji in kaj malo je verjetno, da si je vzel k srcu prav prispevek, v katerem se zlonamerno in neresnično prikazuje stanje političnih in drugih svoboščin pri nas.
Slovenija ne potrebuje tujih navodil, kako naj ravna v svoje dobro
Slovenska tranzicijska levica si je že v devetdesetih našla v Evropi nekaj prijateljev v vrstah socialnih demokratov in progresivnih liberalcev, ki so bili pripravljeni tolmačiti pričakovanja Evrope v skladu z njenimi domačimi političnimi interesi. Njih število se je v zadnjem četrtletju nekoliko povečalo, a vpliv te povratne zveze na dogajanje v Sloveniji se manjša. Suverena država, članica EZ, ne potrebuje tujih navodil, kako naj ravna v svoje dobro, niti ne potrebuje arbitra pri povsem običajnih notranjepolitičnih konfliktih.
Pred nedavnim je Slovenijo obiskala komisarka EZ za notranje zadeve Ylva Johansson. Ker je bila gospa v osemdesetih poslanka komunistične partije v švedskem parlamentu, sedaj pa velja za pripadnico levega krila švedskih socialnih demokratov, sem pričakoval, da se bosta usula ogenj in žveplo po slovenski vladi. To sem pričakoval tudi zato, ker so novinarji STA vnaprej neresnično obveščali javnost, da komisarka prihaja v Slovenijo predvsem zaradi ogrožanja medijske svobode v Sloveniji. Zgodilo se ni nič posebnega. Osrednja tema pogovorov sploh niso bili mediji. Z ministrom Alešem Hojsom sta govorila predvsem o migracijah in delovanju schengenskega območja. Poročanje večine medijev o obisku je bilo neprofesionalno, saj so obrobno temo izpostavili nad osrednje teme.
Strašenje z orbanizacijo Slovenije
Počasi se bo izpelo tudi opletanje z orbanizacijo Slovenije. Vsakdo, ki vsaj malo pozna položaj tako na Madžarskem kot v Sloveniji, ve, da noben slovenski predsednik vlade ne more imeti tolikšnega vpliva na delovanje države, kot ga ima v svoji državi Viktor Orban. Res je, da so vzvodi finančne in medijske moči v obeh državah podobno skoncentrirani v omrežju s politiko povezanih gospodarstvenikov. Razlika je v tem, da je koncentracija v Sloveniji večja, konkurenca manjša, vzvode pa imajo v rokah strici tranzicijske levice. S predsedovanjem Slovenije Svetu EZ se bo več evropskih politikov in uradnikov zanimalo za stanje v Sloveniji. Verodostojnost tistih, ki sedaj Slovenijo blatijo po Evropi, češ da so pri nas ogrožene različne svoboščine, bo ogrožena. Zato taka panika in masiranje domače javnosti, da Slovenija ne bi smela predsedovati Svetu EZ.
