Piše: blagovest.si
Kurešček je hrib južno od Ljubljane, ki ga iz posvetnih medijev poznamo morda kot izletniško točko, nahajališče številnih vikendov ter morda tudi kot območje, kjer je rjavi medved najbližje slovenski prestolnici (če odštejemo tistega v živalskem vrtu). A že dolga desetletja, morda celo stoletja, je Kurešček tudi Marijina romarska pot. Na vrhu hriba se namreč nahaja cerkev, posvečena Mariji Kraljici miru.
Cerkev na Kureščku omenja že Valvasor v »Slavi vojvodine Kranjske«, okoli nje se je spletlo več legend. Vendar pa so, kot piše duhovnik in nekdanji dolgoletni urednik Družine Franci Petrič v svojih monografijah o slovenskih romarskih poteh, sedanjo cerkev na Kureščku zgradili v 18. stoletju, ko je imela tu sedež za vso Kranjsko deželo bratovščina Marije, kraljice miru. »Člani te bratovščine so bili preprosti pa tudi bogati ljudje od vsepovsod. Takrat so postavili v cerkvi tri oltarje in poslikali prezbiterij. Freske so ponazarjale misel, kako Marija miri sprte voditelje ljudstev. Tudi vsi napisi so govorili o miru. Med njimi je eden obljubljal: Na tem mestu bom delila mir. Zaradi velikih množic, ki so prihajale na shode, so postavili zunaj cerkve, za prezbiterijem odprto lopo in oltar. Za oskrbo romarjev je bil nastavljen poseben duhovnik, ki je stanoval v hiši pod cerkvijo. Po smrti zadnjega so leta 1936 prevzeli skrb za cerkev salezijanci z Rakovnika.« Ni skrivnost, da so bili na tem kraju številni romarski shodi vse do druge svetovne vojne. Prvega septembra 1940, že na pragu druge svetovne vojne, je bilo tod veliko romanje, ko se je zbralo več kot pet tisoč romarjev. Skupaj s tedanjim ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom so ljudje v procesijah prišli moli za mir. Takrat so se slovesno zaobljubili, da bodo vsako leto romali sem, vendar je vojna to preprečila.
Že leta 1944 je nemška granata zadela cerkveno streho in jo poškodovala, komunistična oblast pa je po vojni prepovedala vsakršne posege, ki bi prispevali k popravilu cerkve. »Plemenito baročno stavbo so načele in uničile zime in viharji. Cerkvene klopi so porabili za kurjenje prvomajskih kresov. Nekaj preostale opreme in kip Kraljice miru so verni še pravočasno rešili. Najdlje je vztrajal zvonik. Leta 1970 pa je s prvomajskim kresom zagorel še ta,« je zapisal Petrič. Tako je od nekdaj znamenite cerkve ostalo le še nekaj razvalin in kamenja. Nasploh pa je bil Kurešček ta čas predvsem nekakšno prizorišče posvetnosti – nedaleč od cerkve so se organizirale divje sindikalne zabave, ki so na ta sveti kraj prinašale razvrat.
Prav v tem času, ko je cerkev na Kureščku razpadala, pa se je dogajalo nenavadno spreobrnjenje. France Špelič, ki je kot mladoletnik odšel v partizane, vstopil v partijo in po vojni postal miličnik, se je od ateizma spreobrnil v krščanstvo ter začel s študijem teologije. Bil je že poročen in imel otroke, svoje dosedanje posvetne službe – po izstopu iz milice je bil še učitelj – pa je zamenjal za študij teologije, vmes pa je delal kot nočni vratar. Prav leta 1970, ko je padel tudi zvonik cerkve na Kureščku, je oče Špelič začel s študijem in bil pozneje posvečen v stalnega diakona.
Več si lahko preberete TUKAJ.
