Piše: C. R., STA
V spominskem parku Teharje je danes potekala obletna sveta maša za teharske žrtve, ki jo je vodil generalni vikar celjske škofije Rok Metličar. Kot je povedal v pridigi, duhovniki, ki delujejo v krajih, kjer so se med in po drugi svetovni vojni dogajale grozote, po tolikih desetletjih na svoji koži občutijo, kako se zlo prenaša iz roda v rod.
“Danes, ko še posebej čutim svetost tega meni neizmerno dragocenega kraja, kjer smo zbrani pri sveti daritvi, želim na prošnjo pomnožitve vere odgovoriti z resnično zgodbo, ki je našla pot do mene in se me v zadnjih dneh močno dotaknila. V knjigi Palme mučeništva, ki opisuje zgodbe ubitih in pomorjenih slovenskih duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev ter nekaterih vernih laikov, je zgodba duhovnika Franca Kunstlja, ki je kljub mučenju z razmesarjeno, a dvignjeno desnico, še vedno delil odvezo sotrpinom, vsem obsojenim na smrt,” je navedel Metličar.
Po njegovih besedah že nekaj desetletij tudi sam kot duhovnik sme podeljevati odvezo od grehov, kar razume kot dejanje neizmerne zdravilne moči.
Zbrane na slovesnosti je nagovoril tudi predsednik Nove slovenske zaveze Matija Ogrin, ki je dejal, da je šlo verjetno skozi teharsko taborišče od junija so avgusta leta 1945 med 7000 in 8000 ljudi.
Ogrin vedno, ko pride na Teharje, najprej misli na ljudi, ki so bili tu mučeni, izstradani, odvedeni na zadnjo pot. Njih se je treba spominjati, domobrancev, civilnih oseb, celo otrok, je poudaril. “Imeli so neumrljivo dušo, ko so bili živi, in imajo neumrljivo dušo, ko so mrtvi, zasuti pod plastmi zemlje in odpadkov. Živijo v neki drugi razsežnosti in tam jih bomo srečali. V trpljenju nedolžnih je velika skrivnost, in zato se jih oklepamo s spominom,” je dejal.
Na Teharje se prihaja tudi zato, ker so tu pobiti možje in fantje živeli in zlasti umirali kot katoličani, je izpostavil. Poleg tega so bili teharski trpini “vključeni v bit našega naroda”. Velika večina jih je bila namreč tako povezana z izročili njihovih domačih družin, vasi, dolin, da nam ti možje lahko predstavljajo slovensko tradicijsko bit, je poudaril.
Po Ogrinovem mnenju pa teharski zločin ni premagan. Slovenci kot narod tega doslej nismo zmogli, zmogli so le posamezniki, napredujemo zelo počasi, je ocenil. Vsaka raziskava brezen in morišč je dragocena priložnost za novo spoznanje, vsak pogreb pobitih je lahko pot k občestvu živih in mrtvih, je še dejal.
Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti.
Večino njih so brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.
Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je še vedno nedokončan, a je po mnenju teharske župnije premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili.
