1.8 C
Ljubljana
sobota, 21 februarja, 2026

(MISEL ZA PRVO POSTNO NEDELJO) Človek naj ne živi samo od kruha …

Piše: G. B. (Blagovest.si)

Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.

Pripoved o Jezusovem postenju v puščavi ter o treh vrstah skušnjav, ki mu jih ponudi hudič, je zelo značilna za prvo postno nedeljo. Temeljna resnica tega odlomka se skriva v tem, da je Jezus kot človek sestopil z božjega prestola. Vzel je nase vse, kar je lastno ljudem, razen greha.

Po krstu v Jordanu se Jezus umakne v puščavo. Kaj pomeni puščava? Na zunaj kamnita in peščena pokrajina, a duhovno gledano prostor, kjer se lahko človek sreča s samim s seboj, s svojo lastno ranljivostjo in uboštvom. In prav v tej svoji revščini lahko sreča Boga, ki je neskončno bogastvo. Naša vsakdanjost je prepredena s hrupom in mnogimi sporočili, zato niti “nimamo časa”, da bi se zazrli vase, ker moramo biti ves čas v pripravljenosti na reakcijo na zunanje dražljaje.

Pripoved evangelista Mateja se morda začne nekoliko neobičajno. Poroča o tem, da (Sveti) Duh odvede Jezusa v puščavo z namenom, da bi ga hudič skušal. Nenavadno. Puščava je po naravi sicer res prostor, kjer domujejo tudi nevarne živali (divje zveri, kače). A očitno se Jezus želi na začetku svojega javnega delovanja soočiti z največjim sovražnikom, to je satanom. Torej zapeljivcem, tožnikom, očetom laži. To je preizkus Jezusove poslušnosti Očetu. Satan je sam po sebi kot ustvarjeno bitje odpadel od Boga s svobodno odločitvijo, da ne želi služiti. Predstavlja torej obratno od božjega kraljestva, namreč svet brez Boga.

Pomenljivo je, da satan Jezusa najprej napade z zlorabo lakote za svoje podle namene. Ni stvar v tem, da človek ne bi potreboval hrane, pač pa v tem, da bi stvari vzeli v svoje roke mimo Boga. Potreba po hrani je ena temeljnih človekovih potreb, enako velja za živali. Toda še zdaleč to ni edina človekova potreba. V Mojzesovem času je Bog poskrbel, da ljudstvo ni bilo lačno in jim je dajal mano. A tisto, kar je Izraelcem res manjkalo – in to nam, ljudem, vedno manjka  – je poslušnost Bogu, njegovi besedi. Ne gre samo za neko preprosto navodilo, da bi morali morda vsak dan brati Sveto pismo. To je sicer zelo priporočljivo, a tu gre za nekaj več. Jezus je sam učlovečena Beseda. On se je daroval za vse nas. Pozna našo krhko grešno naravo. Sprejeti zgolj življenje kot “bios”, torej v telesnem pomenu, bi pomenilo, da ne želimo tistega “nekaj več”, kar za nas želi Bog. Potrebna nam je tako telesna kot duhovna hrana. Če slednje ne dobimo, smo duhovno mrtvi. Ne moremo se torej ustavljati samo pri naših bioloških potrebah. Celo več, včasih je potrebno, da ozavestimo naše nagonsko hrepenenje po hrani in po udobju s tem, da ne zadovoljimo takoj naše telesne potrebe. S tem damo prednost tistemu, kar nas duhovno poživi. Naredimo prostor Bogu, da lahko vstopi skozi to vrzel prostovoljne odpovedi udobju.

 

Več TUKAJ.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine