Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,41-52): Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Izkušnja, da se ti otrok “izmakne” in ga nimaš več pod nadzorom, je za starše zagotovo zelo boleča in tesnobna. Najhujša je namreč negotovost. Če veš, kje je, in je na varnem, ni težav. Težava je, če se otrok izmuzne tudi iz obzorja vednosti in je hkrati izpostavljen številnim nevarnostim. Na letošnjo nedeljo Svete družine nam tako evangelijski odlomek pokaže prav to travmatično izkušnjo Jožefa in Marije. Travmatično z več vidikov, kajti Jezus je z dvanajstimi leti že “sin postave”, tako rekoč odrasel Jud. A hkrati ima ta odlomek globlji pomen. Namiguje ne samo na mnoge otroke, ki so se tako ali drugače izgubili, ampak tudi na to, kako so mnogi “izgubili” Jezusa izpred oči.
Pot od Galileje, kjer je Jezus odraščal, do Jeruzalema je bila organizirana v karavanah. Tako je bilo varneje. Velikokrat so bile skupine otrok ločene od odraslih. Zato ni bilo nenavadno, da se je družina zedinila šele ob ločitvi od karavane. A tokrat je bil Jezus pogrešan. Nihče ga ni videl. Povpraševanje ni obrodilo sadov. Potreben je bil ponoven povratek v Jeruzalem. Karavane, ki so se od tam vračale, niso dajale upanja. Tudi obiski pri sorodnikih in znancih v Jeruzalemu ne. Šele obisk v templju je prinesel olajšanje.
