Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,9-17): Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!«
Ni naključje, da ravno v velikonočnem času znova premišljujemo ob zbirki Jezusovih govorov, ki so časovno umeščeni v čas po zadnji večerji. Gre za nekakšno duhovno oporoko, ki pa pravi pomen dobi šele preko dogodkov, ki so sledili potem. Če bi šlo za človeka, ki bi preprosto umrl, ti nagovori ne bi imeli nobenega smisla. Jezus je učencem izkazal ljubezen do konca, umil jim je noge, kar je bilo še zadnje veliko dejanje služenja, preden se je izročil v roke sovražnikom. Nato je sledilo tisto pravo darovanje na križu. Po evangelistu Janezu Jezus skuša odnos, ki ga ima z Očetom, prenesti na svoje učence. S tem pa na vse nas, ki smo s krstom včlenjeni v Jezusovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. Vabi nas, naj sami postanemo deležni ljubezni med Očetom in Sinom. Biti z Jezusom ne pomeni zgolj fizične bližine, pač pa zvestobo, vstop v odnos, ki presega zgolj bežno poznanstvo.
