Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,28-34): Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.
Navajeni smo, da so pismouki in farizeji ves čas zalezovali Jezusa in mu postavljali neprijetna vprašanja, da bi ga bodisi sprovocirali bodisi stisnili v kot. V teh vprašanjih so se velikokrat skrivali zlobni nameni ter škodoželjnost. Kar je bilo po svoje razumljivo: Jezus je javno učil in delal čudeže. In za preprosto ljudstvo je bilo to znamenje mesijanskih časov, za judovsko versko elito tistega časa pa znak, da so ji stvari uhajale iz rok. Že tako ali tako se je morala podrejati okupatorskim in poganskim Rimljanom, a sami so gojili pričakovanje, da bo m(M)esija, torej božji maziljenec, karkoli že to pomeni, izšel iz njihovih vrst, saj bo najposlušnejši sin postave. Jezus tem predstavam nikakor ni ustrezal.
Prepir o najpomembnejši zapovedi je bil več kot zgolj teološka kontroverza. Imel je namreč povsem praktičen učinek. Namreč, od časa, ko je Mojzes prejel dekalog na gori Sinaj in ga vrezal v kamniti tabli, se je število zapovedi krepko namnožilo. Tako da je bilo skoraj nemogoče ločiti bistveno od nebistvenega. Če izpostaviš eno zapoved, s tem spraviš preostalih več sto zapovedi v podrejen položaj. In nikakor ne moreš reči, da je neka povsem obredna zapoved manj pomembna od tiste o ljubezni do Boga. Tudi zato je Jezus večkrat dobil pod nos to neprijetno vprašanje o “največji” zapovedi. Ob neki priložnosti je Jezus sam izzval spraševalca, naj zrecitira to, kar piše postava, nato pa je razčiščeval, kdo je naš bližnji ob priliki o usmiljenem Samarijanu.
Več TUKAJ.
