Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Marku (1,12-15): Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!«
Tragično dejstvo je, da je v medijih zelo malo dobrih novic. Ker tiste slabe veliko bolj privlačijo. Beseda “evangelij” pomeni “dobra novica”, nekaj veselega. In dandanes se res zdi, da je verjeti v veselo novico, da smo odrešeni, če le želimo sprejeti odrešenje, očitno težje kot verjeti v teorije zarote.
Prva postna nedelja je posvečena premišljevanju o skušnjavah, ki jih je Jezus doživljal v puščavi, ko se je pripravljal na javno delovanje. Evangelist Marko za razliko od Mateja in Luka ne navaja, za katere skušnjave gre. Navaja le, da je Jezusa skušal satan v času štiridesetih dni. Zanimivo je, ko evangelist doda, da je bil Jezus “med zvermi” in da so mu angeli stregli. Puščava je prostor srečanja s samim seboj ter z Bogom. Ko izklopimo zunanji svet ter hrup vsakdanjosti, navadno pridrejo na dan številne prikrite skušnjave, težave, rane. Torej lahko rečemo, da tudi sami v tem primeru prebivamo med zvermi, s katerimi se moramo soočiti. Toda na drugi strani so angeli, ki strežejo. Kdo so angeli? Gre za duhove, ki so po svoji službi neposredni služabniki Boga ter odposlanci z določeno nalogo – razen padli angeli. Na eni strani je tako skušnjavec, na drugi strani pa tisti, ki oznanjajo Boga. Navsezadnje so angeli oznanili pastirjem Jezusovo rojstvo. In ker je puščava prostor tišine in soočenja z lastno realnostjo, se tišine bojimo, jo skušamo odmisliti, zapolniti s hrupom.
