Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,30-34): Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.
Morda smo že ob nedelji dobrega Pastirja (v velikonočnem času) spregovorili o tem, da sodobna kultura zelo težko sprejema prispodobo “pastirjev” in “ovac”. Individualizem in težnja k svobodi namreč zelo poudarja odpor do “čredništva”. Zato je to prispodobo iz evangelija dandanes veliko težje razumeti kot pred nekaj stoletji.
Toda dotaknimo se samega odlomka. Dogaja se neposredno po tistem, ko so učenci odšli na samostojni misijon po dva in dva. In se vrnejo. Spet so skupaj z Jezusom, ki pa jim naroči, naj si nekoliko odpočijejo. Da, ravno prava tema za dopustniške vroče dni, boste rekli. Tudi Jezus ve, da potrebujemo počitek. Toda to ne pomeni, da se odmaknemo od Boga. Prav Bog je tisti, ki prinaša počitek. V Njem je naš mir. Potrebujemo trenutke, ko se lahko povsem posvetimo odnosu z Bogom, odidemo v “puščavo” za nekaj časa. Evangelist tudi navaja, zakaj. Do Jezusa in apostolov so prihajali ljudje s svojimi križi in težavami, tako da niti niso mogli v miru zaužiti potrebnega živeža. In niti na samotnem kraju, kamor so šli, niso imeli miru, saj so zasledovalci prispeli pred njimi. Ni sicer znano, kako, kajti Jezus in apostoli so s čolni zapustili kraj in se prestavili na drugi del (Genezareškega) jezera, misleč, da se bodo lahko nekoliko skrili pred množico. Pa ni pomagalo.
