Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 11,1-45): Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«
Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«
To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«
Res, zelo dolg evangelijski odlomek in hkrati tako zelo dramatičen, sploh za nedeljo, ki se imenuje “tiha”. Čas velike sodbe se je nezadržno bližal, Jezus pa je naredil še en čudež, ki je sprožil strahotno razburjenje med pismouki in tempeljsko duhovščino. Kdor namreč obuja mrtve, v tem delujejo božanske moči – o tem niso dvomili. Toda Jezus je bil tako drugačen od njihov predstav o Mesiji, ki so ga pričakovali. In tako zelo nesprejemljiv. In navsezadnje, to ni bila prva obuditev mrtvega človeka: spomnimo se mladeniča v Nainu in Jairove hčere.
Prava drama, ki se je tu dogajala, se začne že s sporočilom, ki ga Jezus dobi – očitno po nekakšnem kurirju – od Marte in Marije iz Betanije: prijatelj Lazar je hudo bolan in umira. Toda Jezusu se je začelo muditi šele, ko je Lazar umrl. Čakal je celo na čas, ko je bil Lazar že tri dni v grobu in ni bilo nobenega upanja več. Med učenci vlada preplah – vedeli so, da Jezusu grozi nevarnost, hoteli so ga kamnati. In še redkobesedni Tomaž, tisti, ki kasneje ni hotel verovati, je dvoumno izrekel misel, češ pojdimo še mi, da umremo. A s kom? Z Lazarjem ali z Jezusom? Mar se ni tu že rojeval nekakšen brezup, duhovni boj pred novim velikim čudežem? Jezus se sreča z žalujočima Marto in Marijo, šele tedaj privrejo na dan solze žalosti. Prišel je namreč človek, ki sta mu zaupali, ki jima je bil blizu. In navsezadnje se je zjokal tudi Jezus. In marsikdo se bo vprašal, kako je to mogoče, če je nekaj minut kasneje že storil čudež?
Več TUKAJ.
