Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,15-21): Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Tokratni odlomek je morda eden zahtevnejših, tudi zato, ker ga zelo radi interpretiramo na zelo enostaven način. Uporabljamo ga kot izhodišče pri opredeljevanju dvojne oblasti (cerkvene in državne) in tudi kot stališče, da smo kristjani pravzaprav vedno dolžni plačevati davke.
A poglejmo natančno. Jezusa tokrat farizeji nadlegujejo skupaj s herodovci, torej tisto ločino, ki sodeluje z rimskim okupatorjem. In pri pobiranju davkov Rimljani niso poznali šale. In vprašanje, ki ga zastavijo Jezusu, je dejansko past, ki so jo hoteli nastaviti, saj bi takšen in drugačen odgovor Jezusu škodil. Ali bi se zameril okupatorjem ali pa ljudstvu. “Davčni denar”, ki ga je želel videti Jezus, je bila uradna valuta rimskega cesarstva (in ne lokalne denarne enote, ki so jih uporabljali Judje). Torej je morala biti na davčnem denarju vkovana tudi podoba cesarja, tako kot je bila to navada pri rimskih kovancih po Avgustovi denarni reformi, ko se je na asih (rimskih kovancih) pojavila cesarjeva podoba.
Bistvo pa je v nečem drugem. Čeprav so Rimljani že imeli uveljavljen sistem svoje religije (rimski bogovi), pa so se cesarji razglašali tudi za neke vrste božanstvo. Takšne tendence je imel že selevkidski kralj Antioh IV. Epifan (kar pomeni “manifestacija boga”), ki je bil tudi hud preganjalec Judov v času Makabejcev – in bržkone je ta konflikt izhajal prav iz dejstva, da se je obnašal kot nekakšno božanstvo, ki odloča prav o vsem, pri tem pa se je postavil na mesto Boga (s svetim imenom Jahve), ki so ga častili Judje in ga častimo tudi kristjani. Antioh IV. si je tudi dal kovati denar s svojo lastno podobo ter grškim napisom, ki je pomenil “manifestacija boga, nosilec zmage”. Zato je upodabljanje kraljev in cesarjev na kovancih velikokrat namigovalo na vladarje, ki se postavljajo na mesto Boga. In vsi tuji vladarji, ki so v zgodovini okupirali Jude, so bolj ali manj posegali tudi v judovsko verovanje, tu in tam tudi grobo onečastili jeruzalemski tempelj. Prav dejstvo, da Judje in prvi kristjani zaradi vere v Boga niso želeli priznati cesarja kot božanstvo, je pri rimskih oblastnikih sprožalo velik srd in s tem tudi huda preganjanja.
Več TUKAJ.
