Prejšnji teden smo na spletni strani tednika Demokracija objavili novico o sodnem procesu proti zavodu 24kul.si (gre za pro-life organizacijo, ki se je močno angažirala pred vsemi pomembnimi referendumi o družini – kliknite TUKAJ).
Zanimivo je, da je glede omenjenega kazenskega procesa nastal precejšen medijski molk, le časopis Dnevnik je poročal, da Tadeju Strehovcu, direktorju omenjenega zavoda, frančiškanu, predavatelju moralne teologije ter aktualnemu tajniku Slovenske škofovske konference, grozi zaporna kazen, saj naj bi objavil nestrpen in hujskaški članek proti zagovornikom splava. Gre za zelo bizaren sodni proces, saj je pregon prevzelo državno tožilstvo na pobudo levičarskih aktivistov, sam proces pa je tudi hud napad na svobodo govora. Če bi se zgodilo, da bi bil Strehovec obsojen na zaporno kazen, kar zahteva tožilstvo, bi to pomenilo zelo resne posledice ne samo za Cerkev na Slovenskem, pač pa tudi za celotno slovensko družbo. No, morda pa je razlog kazenskega pregona v tem, da je Strehovec razkril ljudi (z imeni in priimki), ki zagovarjajo umor nerojenih otrok?
Je pa po svoje zelo sporočilno, da o tem nedvomno hudem sodnem škandalu ne poročajo niti cerkveni oz. verski mediji, ki so se v zadnjem času največ ukvarjali z napovedanim srečanjem družin s papežem Frančiškom, dogodka pa se je med drugim udeležil tudi predsednik Slovenske škofovske konference, sicer ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Vsekakor pomenljivo, ker se na začetek škandaloznega kazenskega postopka še ni oglasilo vodstvo Slovenske škofovske konference. Kar je nenavadno, tudi zaradi tega, ker sta tako Zore kot Strehovec redovna sobrata, sta namreč tudi člana Slovenske frančiškanske province (čeprav je res, da škofom, ki izhajajo iz vrst redovne in ne škofijske duhovščine, redovniški status miruje). Zato je molk še toliko bolj presenetljiv in potrjuje to, na kar smo že opozarjali – da nekatere osebe znotraj cerkvenih struktur kolaborirajo z neokomunistično nomenklaturo, kar se je navsezadnje pokazalo že pred petimi leti, ko je tedanja sveže izvoljena predsednica vlade Alenka Bratušek dobila termin pri prav tako sveže izvoljenemu papežu Frančišku, kar se zagotovo ni zgodilo brez tihega delovanja nekaterih ljudi iz ozadja (in tu ni šlo samo za diplomatske kanale). Pokazalo se je, da je bilo na famoznem srečanju Bratuškove s papežem izrečenih veliko lepih besed in obljub, vendar pa je, kot smo že vajeni, Bratuškova držala figo v žepu, kar pomeni, da se nič od obljubljenega ni spremenilo na bolje. Namesto tega smo kmalu po tistem doživeli obglavljenje ljubljanske in mariborske nadškofije. Naključje?
Medklic: ob vsem tem je najbolj čudno, da ljubljanskemu nadškofu ni bila težava maševati ob spominskem dnevu na žrtve totalitarnih režimov. Kar je sicer prav. Je pa nerazumljivo, da ni nobenih reakcij na povsem odkrite pojave totalitarizma v sedanjem času.
No, vmes je nato na oblast prišel naslednik Bratuškove Miro Cerar, ki je celo obiskal Zavod sv. Stanislava, kjer je bilo prav tako veliko izrečenih veliko lepih besed, medtem ko do dejanj (pričakovano) ni prišlo. Famozna odločba ustavnega sodišča o financiranju zasebnih osnovnih šol pa še vedno ni uresničena – in nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače glede na to, da dobivamo vlado, kjer bo glavno besedo imela Levica. In spet nenavaden molk s strani slovenskih škofov! Vodstvo SŠK bi se moralo oglasiti tudi zaradi političnega dogajanja, glede na to, da globoka država sestavlja vlado, ki bo še bolj komunistično usmerjena od prejšnje. Ampak – spet nič. Slovenski škofje očitno spijo zimsko spanje.
In zanimivo, od škofov bi lahko pričakovali vsaj to, da bi pred javnostjo podprli svojega kolego, murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ki se v zadnjem času srečuje z aktivno nepokorščino duhovnikov v svoji škofiji, poleg tega v povezavi s tem doživlja medijske napade, ki jih producira zlasti razvpiti Dejan Karba, ki se ga omenja kot županskega kandidata SD v Ljutomeru. Novico o peticiji v podporo škofu si lahko preberete (in jo podpišete) TUKAJ.
Se je pa vodstvo ljubljanske nadškofije prejšnji teden oglasilo zaradi neke druge stvari – namreč zaradi komentarja na spletni strani radia Ognjišče (najdete ga TUKAJ), kjer pa ni povsem jasno, kaj točno je zmotilo nadškofa Zoreta. Odziv na komentar je sicer objavljen TUKAJ. Iz različnih virov je bilo mogoče slišati, da je takšen panični odziv vodstva ljubljanske nadškofije spravil v velike težave avtorico radijskega komentarja Marto Jerebič, po nekaterih drugih informacijah pa naj bi na takšne odzive vplival vse bolj agresiven pritisk stranke Levica. Namreč, doslej še nismo zasledili, da bi se cerkveni vrh tako nenadno in odkrito javno distanciral (!) od točno določenega komentarja ali članka v katerem od katoliških medijev.
Ob tem naj spomnimo na še en dogodek – pred dvema letoma je Slovenska škofovska konferenca izrazila pomisleke o postopku izkopa in pokopa izvensodno umorjenih žrtev medvojnega in povojnega nasilja v Hudi Jami. Kot so zapisali, bi morali vse žrtve identificirati in jim omogočiti pokop v družinske grobove, druge pa pokopati v skupne grobove in v spominski park Teharje. Črnilo na izjavi SŠK se še ni niti dobro posušilo, ko se je nadškof Zore srečal s predsednikom republike Borutom Pahorjem glede pokopa žrtev iz Hude jame. In zanimivo, nadškof se je strinjal s pokopom v Mariboru, kar je dvignilo veliko prahu. Ne samo zaradi izvedbe pokopa in izbire prostora, ampak tudi zaradi soliranja znotraj SŠK.
Če se vrnemo k prej omenjenemu odzivu na komentar radia Ognjišče: zelo nenavadno je, da se je v svojem odzivu ljubljanska nadškofija glede migrantov oprla na svojo izjavo, ki je bila objavljena že pred tremi leti (najdete jo TUKAJ). Če je bilo takrat še razumljivo, da je bila migrantska kriza obravnavana predvsem kot humanitarno vprašanje, pa je po treh letih že zdavnaj jasno, da gre predvsem za hibridno vojno ter islamizacijo Evrope ob podpori kulturnih marksistov. V Evropo pač ne prihajajo begunci, ki bežijo pred vojno, pač pa gre za mlade moške (večinoma precej radikalne muslimane), ki imajo zelo natančno določene cilje. Na ta dejstva so opozorili – tudi v intervjujih za Demokracijo – celo nekateri katoliški duhovniki, ki pa so bili kasneje utišani. Med njimi tudi škof Štumpf. No, po eni strani je razumljivo, da cerkveni vrh še vedno vztraja pri starih tezah, saj želi dosledno slediti liniji sedanjega papeža, ki je tudi z apostolsko spodbudo »Veselje evangelija« sprožil precej ostre polemike. Zato ne preseneča, da je bil nedavni dogodek na Irskem dejansko predvsem promocija omenjene papeževe apostolske spodbude.
Sedaj se seveda postavlja vprašanje, ali je sedanji papež našim škofom pod grožnjo kazni zavezal jezik ali pa so se za govorico politične korektnosti odločili sami. To bo pokazal šele čas.
