Piše: Petra Janša
»Vsakemu toliko, kolikor potrebuje« (K. Marx). S tem citatom se začne že večkrat omenjena publikacija z naslovom Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma, ki jo je leta 2008 izdalo Ministrstvo RS za pravosodje.
Čeprav je ohranjenih razmeroma malo dokumentov o privilegijih, ki so jih v obdobju socializma uživali najvišji slovenski politični in državni funkcionarji, pa si je iz njih vseeno mogoče ustvariti sliko o tem, kako so pripadniki takratne politične in oblastne »elite« uživali poseben status in si privoščili razkošno življenje na račun republiškega proračuna, kar je bilo v popolnem nasprotju s razglašanjem načel o socialni enakosti in pravičnosti, na katerih naj bi temeljila socialistična družba. Tako uvodoma razložita avtorici omenjene publikacije Marta Milena Keršič in Neža Stres, ki sta prepričani, da ohranjeni dokumenti nedvomno dokazujejo, da so politični in državni funkcionarji najrazličnejše privilegije uživali že v prvih povojnih letih, ko je bilo v Sloveniji hudo pomanjkanje najosnovnejših življenjskih dobrin in ko je bila splošna življenjska raven izrazito nizka.
Udbovcu Šilihu 4-sobno stanovanje
Nedavno smo v Demokraciji predstavili privilegije, ki jih je uživala komunistična »elita« glede organiziranja lova in ribolova, tokrat pa pobliže poglejmo dokument z naslovom »Pregled potreb po stanovanjih za politične in državne funkcionarje (dokument ni popoln – manjkata 2. in 3. stran), 22. 3. 1960«. Po Planu I. so v stanovanja na Valvasorjevi 3 v Ljubljani naselili naslednje stanovalce. V prvem nadstropju je 4-sobno stanovanje zasedel tov. Niko Šilih, politični komisar Novomeške čete, ki je po vojni postal pomočnik načelnika slovenske Ozne Ivana Mačka – Matije, v kateri je bil najožji sodelavec Mitje Ribičiča. Od 1945 do 1958 je delal v Upravi državne varnosti Slovenije (Udba) kot njen načelnik in kot sekretar IS LRS za notranje zadeve, nato je bil član Izvršnega sveta Skupščine SRS, predsednik Sveta za zdravstvo, član CK ZKS, republiški poslanec itd. Od leta 1964 je bil jugoslovanski veleposlanik v Tuniziji, po vrnitvi pa je delal v gospodarstvu in bil vladni svetovalec. Zadnja leta pred upokojitvijo je bil generalni direktor Jugotekstil-Imepexa v Ljubljani. Od leta 1975 do 1979 je bil svetovalec Skupščine SRS. Bil je član CK ZKS, republiški poslanec več mandatov, član Sveta republike ter številnih odborov in komisij. Umrl je 23. 9. 1984, star 65 let.
5-sobni stanovanji s kabinetom…
V drugem nadstropju stavbe na Valvasorjevi 3 je 5-sobno stanovanje s kabinetom zasedel Matija Maležič, saj je bila hiša, v kateri je stanoval, predvidena za rušenje. Maležič se je po končani Srednji tehniški šoli v Ljubljani zaposlil v Dravski banovini, leta 1941 pa se je priključil NOB. Med letoma 1948 in 1951 je bil župan Ljubljane, kasneje pa poslanec republiške in zvezne skupščine. Leta 1965 se je odpovedal političnim funkcijam. Pri Inštitutu za novejšo zgodovino so še pred njegovo smrtjo izšli njegovi spomini in dnevniški zapiski z naslovom Zgodbe krutih časov.
Stanovanje tudi Fajfarju
V tretjem nadstropju iste stavbe na Valvasorjevi 3 je 5-sobno stanovanje s kabinetom dobil v last tudi Tone Fajfar. Od jeseni 1944 je delal v Beogradu, kjer je januarja 1945 sodeloval pri ustanovitvi Enotnih sindikatov Jugoslavije, februarja pa se je kot delegat udeležil svetovne sindikalne konference v Londonu. Maja 1945 je postal minister za gozdarstvo, trgovino in lesno industrijo v slovenski narodni vladi in bil 17 let njen minister oz. član izvršnega sveta. Leta 1946 je tudi formalno vstopil v KP in bil član CK ZKS (1948–1959), do smrti član vodstev SZDL Slovenije in Jugoslavije ter od 1974 član Sveta republike in kasneje Sveta federacije. Ob izključevanju Kocbeka iz političnega življenja v začetku 50. let je med prvimi napadel Kocbeka in sodeloval pri zavračanju njegovih stališč tudi leta 1975 ob novi Kocbekovi »aferi« v zvezi z intervjujem o povojnih pobojih. Ukvarjal se je s publicistiko, predvsem v zvezi z zgodovinskimi vprašanji vloge slovenskih krščanskih socialistov v OF. Bil je med ustanovitelji Prešernove družbe in predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada (v tej vlogi je 1964 svojemu nekdanjemu »kolegu« Edvardu Kocbeku podelil Prešernovo nagrado).
Od kovinostrugarja do politkomisarja
V četrtem nadstropju stavbe na Valvasorjevi 3 si je 4-sobno stanovanje prilastil Franc Leskovšek (ilegalno partijsko ime Luka. partizansko ime Peter Strugar). Ta vajenec pri ključavničarju v Žalcu se je v Westnovi tovarni v Celju (kasneje EMO Celje) izučil za kovinostrugarja. Leta 1935 je skupaj s Kardeljem odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je delal za Kominterno in bil na avgustovskem posvetovanju 1936 v Moskvi kot edini Slovenec imenovan v politbiro KPJ. Ko je Kominterna leta 1937 za novega generalnega sekretarja KPJ določila Josipa Broza Tita, ga je slednji imenoval za člana novega vodstva KPJ v domovini. Aprila 1937 je bil na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah izvoljen za sekretarja CK KPS. Po vojni, ko so komunisti prevzeli oblast. je bil do konca leta 1945 še sekretar CK KPS in republiški minister za industrijo in rudarstvo, 1947 je postal minister za težko industrijo v zvezni vladi in predsednik zveznega sveta za strojegradnjo. Bil je tesno povezan z industrializacijo v Jugoslaviji ter s povojno obnovo in širitvijo slovenske industrije. Bil je predsednik ZZB NOV Slovenije med letoma1965 in 1969, nato njen častni predsednik. Bil je rezervni generalpodpolkovnik JLA.
Na Valvasorjevo 3 tudi Ribičiča
Naslednji na seznamu je zloglasni Mitja Ribičič. Prilastil si je 4-sobno stanovanje v petem nadstropju iste stavbe na Valvasorjevi 3 v Ljubljani. Kot še piše v dokumentu, je bila vila, kjer je živel s šest-člansko družino, predvidena za rušenje. Ribičič je po krvavi komunistični revoluciji delal v Ozni in Udbi. Zaradi genocida nad civilisti, domobranci in vojnimi ujetniki po drugi svetovni vojni je Državno tožilstvo Republike Slovenije 24. maja 2005 vložilo obtožnico proti njemu. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih je razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe 234 ljudi, ki so bili zunajsodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«.
Tomšičevi največjega
Kar 7-sobno stanovanje v šestem nadstropju na Valvasorjevi 3 si je prilastila komunistka Vida Tomšič. Vse do upokojitve je opravljala visoke politične funkcije, med drugim je bila večkrat članica vlade Socialistične republike Slovenije. Od 1971 je bila predsednica Zveznega sveta za načrtovanje družine. Stališča Vide Tomšič so se izrazila v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ga je leta 1976 sprejela Socialistična republika Slovenija. Med drugim vprašanje svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki vključuje tudi možnost umetne prekinitve nosečnosti na zahtevo. To je prvič v novejši zgodovini drastično »rešil« Leninov odlok iz leta 1920, ki je dovolil splav na zahtevo matere (do 3. meseca nosečnosti). Po vojni se je Tomšičeva v drugo poročila s Francem Novakom – Luko, partizanskim zdravnikom in profesorjem ginekologije ter članom SAZU.
