Piše: Sara Rančigaj (Nova24tv)
Medtem ko so Italijani Slovencem vrnili Narodni dom, se vračilu ukradenega premoženja judovski skupnosti po drugi svetovni vojni, kamor spada tudi precej odmeven primer Moskovičeve vile v lastni stranke SD, še vedno upirajo. Evropska judovska skupnost je stranko pozvala k vrnitvi omenjene vile njenim prvotnim lastnikom, a se v stranki predsednica Tanja Fajon sklicuje na veljavno zakonodajo in pravne dokumente. V Judovski skupnosti Slovenije opozarjajo, da se nasledniki komunistov sklicujejo na revolucionarno Jugoslovansko zakonodajo, a so prepričani, da je ravnanje stranke SD v nasprotju z današnjim videnjem pravičnosti. O mirnem reševanju omenjene problematike pa še izpostavljajo, da s strani SD ni nobene prave politične volje za reševanje spora.
“Zdaj se sprašujem, ali Slovenija občuti kaj sramu, ko je Italija končno izpolnila obljubo in slovenski manjšini vrnila Narodni dom, Slovenija pa ni še nič naredila glede vračanja nekaj premoženja svoji majhni judovski skupnosti, ki se zdaj celo bori, da bi obnovila neko staro stavbo kot kulturni center. Predsednik Pahor – udeležili ste se slovesnosti v Trstu. Kaj če bi vi prevzeli pobudo in poskrbeli za pravico slovenskih Judov?” Je zapisal Keith Miles za Portaplus v preteklosti, njegove besede pa dajejo globlji pomen. Stranka Socialnih demokratov bi se dejansko lahko zgledovala po Italijanih in pošteno vrnila, tisto, kar ni njihovo.
V nadaljevanju Miles poudarja, da je država izjemno počasna pri iskanju lastnikov nacionalizirane in ukradene lastnine in se skriva za pravnimi podrobnostmi, da jo nekdanji lastniki lahko neovirano zahtevajo, če pa lastništvo ni povsem jasno, ji ni treba storiti ničesar. To pomeni, da si pogosto zdajšnji zelo revni upravičenci ne morejo privoščiti stroškov, da bi vložili zahtevke, in upravičenci ne dobijo odškodnine. Zadnje dni pa v javnosti precej odmeva že nekajletni poziv Judovske skupnosti Slovenije k vračilu Moskovičeve vile prvotnim lastnikom.
V Evropski judovski skupnosti so se pridružili prizadevanju Judovske skupnosti Slovenije – JSS, ki si že več kot dve desetletji želi, da bi skupnost za zaplenjeno premoženje Judov med drugo svetovno vojno dobila vsaj simbolično odškodnino. “Vendar kot kaže prave politične volje za to ni,” so zapisali. Tudi sami smo se nanje obrnili z vprašanjem o vračanju premoženja, ki je bil z revolucionarno zasežen v času Jugoslavije, in sicer koliko takšnih primerov so beležili, kako so potekali takšni postopki, kako so bili pri tem uspešni in če so bili priča še kakšnemu podobnemu primeru, kot je Moskovičeva vila.
Pravijo, da je takšnih primerov veliko in so podatki o tem zbrani v raziskovalni študiji, ki je trenutno na Ministrstvu za pravosodje. “Ker po ubitih v taboriščih ni bilo dedičev, je rešitev tega vprašanja na evropski ravni predvidena tako, da se iz moralnih razlogov in posebnih zgodovinskih okoliščin (holokavst) premoženje vrača uničenim judovskim skupnostim,” so nam pojasnili na JSS. Ta proces so zlasti spodbudile ZDA s sprejetjem zakona JUST iz leta 2017, proces je skoraj končan v vseh članicah EU razen na Poljskem in, seveda, Sloveniji. Kot so opazili je edini resen interes za vračanje premoženja doslej izkazala prva Janševa vlada in to brez posredovanja ZDA. “Sedaj kaže, da obstaja realna možnost proces končati v rednem mandatu te vlade,” upajo, da bi lahko v Sloveniji popravili krivice, kot so to storili v ostalih devropskih državah.
Judovska skupnost Slovenije je jasna: Moskovičevo vilo ste dobili sicer legalno po revolucionarnem pravu, a to ne ustreza današnjemu videnju pravičnosti
Judovska skupnost na svoji spletni strani navaja, da je bil prevzem vile Moskovič izvršen sicer pravno legalno, vendar po načelih revolucionarnega prava povojne Jugoslavije, kar ne ustreza današnjem videnju pravičnosti. Socialni demokrat na čelu s Tanjo Fajon vile ne želijo vrniti in se v tem primeru sklicujejo na takratno pravo, ki je veljalo v povojni Jugoslaviji, sami pa so bili deležniki te vile po darilni pogodbi. Pri tem je smotrno omeniti tudi to, da bi morala tudi po tej zakonodaji, ki je veljala v Jugoslaviji, biti v lastništvu države, ne pa zasebnih interesov, kar stranka je.
Podobno kot je poudaril že Miles, pa so tudi v Judovski skupnosti prepričani, da se Slovenija uspešno izmika reševanju vračanja premoženja Judom tudi na splošno. “Vrnitev premoženja Judov, ki so umrli v holokavstu in niso imeli dedičev je razrešeno v večini evropskih držav razen na Poljskem in v Sloveniji. Republika Slovenija se uspešno izmika tem vprašanju dobrih 20 let,” so pojasnili. V Skupnosti upajo, da bodo z državo dosegli pravičen dogovor o tem premoženju, vključno z zemljiščem in porušeno sinagogo v Murski Soboti. Leta 1954 je država kljub protestom porušila omenjeno sinagogo, na njenem mestu pa zgradila stanovanjski blok.
S stranko SD si v JSS želijo rešiti problematiko Moskovičeve vile po konstruktivni poti
“Razumemo, da se vodstvo stranke SD počuti neprijetno v tej stavbi in smo jim pripravljeni stopiti nasproti v okviru celovite rešitve restitucije judovskega premoženja,” še dodajajo v Judovski skupnosti Slovenije. Zaradi splošne problematike v Sloveniji o vračanju premoženja Judom in o problematiki omenjene Moskovičeve vile smo se obrnili tudi na sektor za popravo krivic in za narodno spravo na ministrstvu za pravosodje, o tem kakšna je njihova vloga pri takšnih primerih, če so že obravnavali podobne primere in kakšno je njihovo stališče v primeru vile Moskovič. Ko bomo prejeli odgovore, jih bomo tudi objavili.
V skupnosti so še prepričani, da želi evropska poslanka (ki v tem primeru ne nastopa kot predsednica SD) zaigrati na čustva antifašizma pri tem pa pozablja na grozovita dejanja, ki so bila storjena s strani komunizma. “Vendar pozablja ali se spreneveda, da našim preživelim članom prav Komunistična partija Slovenije skozi državni aparat odvzela premoženje v okviru denacionalizacije; poleg tega je preživele Jude obravnavala kot razredne sovražnike, celo sodelavce nacistov,” so še pojasnili. V tem primeru ni šlo samo za odvzem premoženja, temveč tudi odvzema človeškega dostojanstva zaradi česar so se bili prisiljeni preseliti v Izrael med letoma 1947 in 1948, ki so bili obubožani in potisnjeni na rob družbe. “Pri tem so morali vse premoženje prepustiti državi brez odškodnine, kar je bil pogoj za izdajo potnega lista, Izgubili so še državljanstvo, kar je podobno krivdnem izgonu,” so še dodali. S strani Fajonove v tem primeru ni slišati niti besede, kljub temu, da vseskozi poudarja, da sočustvuje z žrtvami nacizma. Postavitev spominske plošče, kjer JSS niti ni bila povabljena ob njenem odkritju za pranje krivde ni dovolj.
