Včerajšnji jubilant, najbolj svetovno znani sodobni slovenski pisatelj Drago Jančar, ki je praznoval 70 let, je znan ne samo po romanih in dramah, pač pa tudi po svoji esejistiki, saj je doslej izšlo precej njegovih esejističnih zbirk, v katerih je lucidno razmišljal, analiziral in moralno presojal številne slovenske in globalne družbene pojave, pa tudi literaturo, kulturo in odnos do nje.. Spomnimo se samo njegovih legendarnih esejev, kot so Egiptovski lonci mesa, Slovenski eksil, Stvar Jožeta Pučnika, Razbiti vrč, Uporni človek, Temna stran meseca, Slovenske marginalije in drugih.
Med znanimi eseji, v katerem se je lotil globljih razlogov za vojno na tleh nekdanje Jugoslavije, je tudi Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta iz leta 1994. V njem govori o svojem doživljanju ob obisku obleganega Sarajeva, ki ga je obiskal tako rekoč sredi vojne vihre. V njem se je kritično lotil tudi umetniških poskusov ameriške literarne ikone Susan Sontag k povrnitvi prvotnega Sarajeva, ki je bilo prej bojda mesto v stanju idealnega sožitja, tolerance, svetovljanstva. »Sarajevo je bilo, skratka, vedno multietnično, multikulturno in multitolerantno.«
A pojdimo naprej, namreč k temu, kar pravi Jančar o multikulturnosti. »Multikulti je namreč še en prazen čvek, ki je že nekaj let v evropskem obtoku. Ki se ga čveka in obrača po simpozijih in političnih shodnicah, ki služi za splošno čvekaško pokritje panevropske neumnosti in nekulturnosti. Kulturen, torej ustvarjalen ali vsaj radoveden človek je po definiciji multikulturen. Kultura, če je res kultura, nikoli ni monokultura. Monokultura je vprašanje za agronome, ne pa za ustvarjalce. In v Sarajevu ne gre za napad ene kulture na drugo, ne gre za to, da monokultura uničuje multikulturo. V Sarajevu gre za primitivizem, vsakršni, zlasti pa politični. /…/ Monokulture, ki si sedaj stojijo nasproti in si bodo zmeraj bolj, so proizvod zaprtega in nasilnega sistema, so posledice, ne pa vzrok. Kultura je ali pa je ni, vsi multi- in mono- dodatki so odveč,« piše Jančar. In nadaljuje nekoliko naprej o tem, kako je v Bosni in Hercegovini v času prejšnjega režima veljalo načelo nacionalne paritete, kjer je bilo vse potisnjeno v delitev funkcij po nacionalnem ključu, kar je sprožalo občutek o vsesplošni zatiranosti. »V Sarajevu ni živela multikulturna, prežemajoča se toleranca, pač pa seštevek treh kultur. Seštevek treh kultur še ne da multikulture, pač pa pariteto, ki je beden nadomestek za svobodo in demokracijo…«
Seveda se lahko vprašamo, kaj bi naš najbolj znani sodobni pisatelj dejal o današnji uporabi besede »multikulturnost«, ki jo evropski birokrati še vedno nosijo na jeziku kot izgovor za uvoz na tisoče muslimanskih migrantov v Evropo. Celo v cerkvenih vrstah tu in tam slišimo, da je multikulturnost, ki prihaja, za nas priložnost in izziv. A zagotovo velja, da je tako opevani »multikulti«, nad katerim se navdihujejo predvsem evropski socialisti, tudi v tem primeru prazno in predvsem bedasto čvekanje. Bosna in Hercegovina, v kateri se islam vse bolj radikalizira, je zaradi lažne multikulturnosti že plačala krvavi davek, Evropa pa ga šele bo…
