Piše: Boris Cipot (vfokusu.si)
Se še kdo spomni Janka Vebra s Kočevskega, nekdanjega 6 kratnega poslanca Socialnih demokratov v Državnem zboru, in nekdanjega obrambnega ministra v vladi Mira Cerarja, ki ga je 2015 zaradi zlorabe vojaške OVS, Obveščevalne varnostne službe, “odnesla” afera Veberkom. Veber je OVS naročil analizo glede Telekoma Slovenije, ki ga je Cerarjeva vlada takrat skušala privatizirati, za nakup pa je bil najbolj ogret sklad Cinven. Vojaški obveščevalci so zaradi Vebra predmet zanimanja razširili še na Slovenski državni holding.
Skratka afera je “odnesla” Vebra, ko pa so ga Socialni demokrati zavrnili kot kandidata za predsednika republike (to je postal Borut Pahor), je protestno izstopil še iz SD in ustanovil ultralevičarsko stranko Sloga, povezano z Združeno levico – Demokratično stranko dela, ki jo je vodil Franc Žnidaršič, s katero pa je na parlamantarnih volitvah 2018 povsem pogrnil, pristal pa v občinskem svetu Kočevja.
Zadnji dve leti Janka Vebra v slovenskih medijih ni bilo zaslediti. Tudi njegov twitter račun je na stand bayu od 2015. Iz anonimnosti ga je zbudila 15. marca objavljena izjava SAZU o slovenski spravi, izdana ob 30-letnici samostojne slovenske države. V njej med drugim ocenjuje, da moramo Slovenci doseči soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temelji narodna skupnost. Ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorju upravičen, oborožena kolaboracija z okupatorjem pa ne, polastitev NOB-ja, kar je storila komunistična partija, in revolucionarni teror nista bila upravičena, odpor proti temu pa je bil, menijo v SAZU.
Izjavo SAZU o spravi na Slovenskem je pozdravila Komisija Pravičnost in mir pri SŠK-ju. Enako so storili v Svetovnem slovenskem kongresu, Društvu ob lipi sprave, v Društvu TIGR-14 maj, v Zboru za republiko. Izjava SAZU pa je sprožila izredno hude reakcije v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB-ja, ki so akademike obtožili, da s tem opravičuje kolaboracijo z okupatorjem.
Veber revizionistično nad izjavo SAZU
Svoj piskrček je k temu dodal tudi Janko Veber. Da v Sloveniji ni potrebna sprava, ker naj bi se spravni proces končal že leta 1945, je zapisal v pismu predsedniku SAZU Petru Štihu. Da gre “za pamfletno stališče za potrebe dnevne politike, ki nima uporabne znanstvene in politične vrednosti, ker ne temelji na dokumentih in zgodovinskih dejstvih,” je zapisal Veber. Sprava po njegovem ni potrebna, ker na slovenskih tleh ni prišlo do državljanske vojne, temveč na nekaterih območjih le do kolaboracije z okupatorjem.
Po Vebrovo je bila uradna sprava “sprejeta po osvoboditvi na predlog zmagovite zavezniške sile II. svetovne vojne države Jugoslavije in njene mednarodno priznane oblasti, dne 3. avgusta 1945. Ta dokument sprave je bil objavljen v Uradnem listu Demokratske federativne Jugoslavije, dne 5. avgusta 1945, kot UKAZ O SPLOŠNI AMNESTIJI IN POMILOSTITVI in se je začel takoj izvajati.”
Seveda so morali pred tem zmagovalci poskrbeti za polne zapore in taborišča. Pobijalo se je še decembra 1945 (Areh), zaprte v Celju in Mariboru, krepko po uradno razglašeni amnestiji. To je Veber spregledal.
Veber v posmeh stotinam morišč na slovenskih tleh poboje opravičuje, “da bi po zakonu kraljevine Jugoslavije moral biti vsak kolaborant več ali manj obsojen na smrt. Zmagovita oblast Tito-Šubašič jih je razen tistih, ki so storili vojne zločine, pomilostila!” Ob tem pa odpira vprašanje neznanih partizanskih grobov, ki še tudi danes ni v celoti rešen.
Veber je verjetno “spregledal” tudi ta dokument
Še ena Vebrova cvetka: “Kolaborantski temelj opravičevanja izdaje lastne države in njeno razkosanja je borba zoper komunizem, ki je samo lažna krinka za samozatajevanje in prikriva izdajo države. Če bi okupator zmagal, Republike Slovenije danes ne bi bilo in s tem posledično Slovenski narod ne bi več obstajal!”
“Malomeščanska kolaboracija je tako vojaško sodelovala zoper NOB in Jugoslovansko armado, mednarodno priznano oblast Tito-Šubašič in zoper zaveznike v II. s. v. tako, da je pomagala okupatorju in mu v svoj dokaz zvestobe soglašala in spodbujala formiranje lokalne bele garde in domobranskih enot kot vojaško pomoč v sproženi svetovni vojni sil osi. Tako so se s temi svojimi napol vojaškimi formacijami pod poveljstvom okupatorja zaradi lastnih privilegijev prodajali prvič italijanskemu, drugič nemškemu okupatorju in tako naprej. Tako so nesrečna bela garda (MVAC) in domobranske enote (Pomožne SS enote) bile preprosto žrtvovane s strani kolaborantskih malomeščanskih političnih vrhov.
Tudi Hitler se je pod izgovorom boril proti komunizmu, v bistvu je pa izvajal okupacijo sveta, dočim so zmagoviti zavezniki s komunisti v svetu sodelovali, saj brez komunistične SSSR, ostalih antifašistov in mnoge duhovščine, še posebej krščanske v svetu in na Slovenskem, zmaga antifašistične koalicije ne bi bila mogoča. Zavezništvo so sestavljali komunistično in kapitalistično urejene države.” Tako Janko Veber v svojem zgodovinskem zmazku SAZU.
Domobranske enote so služile pod kljukastim križem nemškega agresorja, ki ni krščanski simbol, temveč je simbol tibetanske vere iz daljne Azije, dočim je rdeča partizanska peterokraka zvezda in druge zvezde zaveznikov krščanski simbol, ki ponazarja pet Kristusovih ran.
Še ena zgodovinska laž Janka Vebra, da so bile prve demokratične volitve 11. novembra 1945, na katerih je zmagala Ljudska fronta, politična stran NOB. “Ta dejstva dokazujejo, da ni bilo med vojno in po njej nobene krvave komunistične revolucije, kot zaenkrat še ni dovoljšnih trdnih dokazov za izven sodne povojne poboje kot se piše in govori”. dodaja Veber.
“Nova oblast se je vzpostavila mirno, preko volitev ter je na osnovi teh mednarodno priznanih volitev dne 31. januarja 1946 sprejela novo Ustavo z novim družbenim redom in je bila mednarodno priznana članica OZN.
Slovenija je postala država republiške ureditve znotraj Jugoslavije in kar je bil temelj za samoodločbo-plebiscit, da je izstopila leta 1991 (na osnovi junijskega gesla OF iz leta 1941 o pravici do samoodločbe) iz zveze Jugoslovanskih držav. Sedanja Slovenska državnost tako temelji na NOB 1941/45 in predhodni kraljevini,” piše v svojih zgodovinskih nebulozah Janko Veber.
Ingo Falk Pasch o Vebrovem pačenju resnice o strahotah komunističnih zločinov
Amnestija, ki jo je po kapitulaciji nacistične Nemčije v več delih razglasila zmagovita stran, je bila komunističnim zločincem velika ovira pri njihovem “čiščenju” ,t.j. strahotnih pomorih, ne le pripadnikov sovražnih bojnih sil, ampak predvsem lastnega civilnega prebivalstva v realizaciji resničnega cilja – komunistične revolucije. Brzojavka štev. 96./ 48. z dne 25.VI.1945 strahotnega zločinca Edvarda Kardelja od Predsedstva t.i. Centralne Vlade (v Beogradu) drugemu strahotnemu zločincu Borisu Kidriču v Slovenijo je dovolj zgovorna. Žalostno je, da se po treh desetletjih zloma kriminalne diktature in vzpostavitve lastne države še vedno srečujemo z javnim pačenjem resnice o takratnih strahotnih komunističnih zločinih in tragediji ljudi na tem področju.
Zaslužni profesor dr. Janez Juhant, predsednik društva Združeni ob Lipi sprave, ša Vebru: “Zakaj niste dodali še vseh konvencij o ravnanju z ljudmi v vojni, ujetniki, ranjenci in nemočnimi, ki so veljale med in po vojni?” Obenem pa za velikonočni čas ponuja v branje knjigo Slovenska kalvarija – križev pot, na katerem naj vse nas spremlja upanje 15 postaje: Kristusovo vstajenje!
