Piše: Gašper Blažič
Bolj ko se bliža začetek uradne kampanje za volitve v evropski parlament, večja je nervoza na tranzicijski levici. Čeprav poslanci v evropskem parlamentu nimajo večjega vpliva na notranjo politiko, pa rezultati in razmerja med strankami pokažejo realno stanje.
Postalo pa je jasno še nekaj, in sicer to, kolikšen je v resnici vpliv Kremlja na evropsko in tudi slovensko politiko. Pokazalo se je namreč, da samo nekaj obrobnih skrajno desnih strank v Evropi ne more zadovoljiti interesov Vladimirja Putina, da od znotraj oslabi Evropsko unijo, kar je sicer njegov trajni interes. Ironija pa je, da se zagovorniki ideje o močni EU – mednje sodi tudi nekdanji predsednik RS Borut Pahor, povzetek njegovega govora na to temo smo objavili v prejšnji številki Demokracije − velikokrat zatekajo tudi k idejam o EU kot centralizirani naddržavi, saj naj bi edino taka lahko konkurirala drugim velesilam, a prav takšna različica EU bi dejansko negirala samo sebe in sprožila protiudar. To pomeni, da Moskva dejansko podpira tiste politične sile, ki želijo z globalistično agendo in avtoritarnostjo zvijati roke nacionalnim državam – članicam EU.
Kdo je proruski agent?
Pomenljivo je, kako se je takoj po veliki noči tiskovna konferenca predsednika SDS Janeza Janše in evropskega poslanca Milana Zvera o politikantskem početju podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove ujela s sveže »zakuhano« afero, ki je hotela iz Janše narediti proruskega agenta samo zato, ker je lani jeseni dal intervju za desni portal The Voice of Europe, in to celo do te mere, naj bi bili Janši (in še komu) intervju celo plačali, izvor denarja pa naj bi imel morda prstne odtise Kremlja. No, precej nerodno postavljena zanka, če pomislimo, da je Janša še kot premier v času zadnje vlade skupaj s kolegoma iz Poljske in Češke obiskal ukrajinsko prestolnico in se srečal s predsednikom Volodimirjem Zelenskim. Zaradi tistega obiska so ga tako mainstream mediji kot tedanji opozicijski del politike (zlasti Tanja Fajon, ki se v kratkem poslavlja s funkcije predsednice SD) trgali na kose, zadnji šef CK ZKS Milan Kučan pa je v svojih javnih izjavah namigoval na »deljeno krivdo« Rusije in Ukrajine. Čeprav danes kaže, da večinski del slovenske tranzicijske (kot tudi evropske) levice podpira Ukrajino kot napadeno državo, pa se ni mogoče izogniti vtisu, da številni evropski levičarji sedijo na dveh stolih, le redki pa si upajo odkrito podpirati Putinovo politiko agresije. V naši državi so to morda kandidati prorusko usmerjene zunajparlamentarne stranke Resni.ca, ki je v času prejšnje vlade (so)organizirala nasilne demonstracije proticepilcev, vendar ne gre pri tem prezreti vloge evroposlanca iz vrst SD Milana Brgleza, ki se bo v kratkem potegoval celo za najvišjo funkcijo v SD ob močni podpori botrov iz ozadja. Med bolj prorusko usmerjene bi sicer lahko uvrstili kvečjemu še Zmaga Jelinčiča Plemenitega, medtem ko je Uroš Lipušček, ki se prav tako podaja na evropske volitve (z asistenco DeSUS in Dobre države) do Kremlja bolj zadržan, oster pa do Izraela.
Če Ukrajina pade, se bodo spopadi preselili v države zahodno od Ukrajine.
Mimogrede: Putin je prejšnji teden na obisku sprejel tudi srbskega režiserja Emirja Kusturico, ki se je Putinu pocukrano zahvaljeval za njegovo »zgodovinsko pravičnost« in skozi vrstice izrazil obžalovanje, da tovrstna pravičnost ni bila uveljavljena v 90. letih, ko so morali zaradi akcije Nevihta številni Srbi zapustiti Hrvaško.
Če pade Ukrajina …
Postavlja se vprašanje, s kakšnimi nameni je bila sprožena ta sicer nerodno postavljena afera s »proruskimi janšisti«. Spomnimo: pred časom so slovenski levičarski propagandisti razglašali, da je Janša slovenski Putin, ker naj bi bil tako avtoritaren in povezan z Viktorjem Orbánom iz sosednje Madžarske (slednji naj bi bil bolj prijateljski z Rusijo kot druga EU), a se je pokazalo, da je dejansko sedanji premier Robert Golob glavni akter slovenske »putinizacije«. Veliko levičarskih aktivistov je do Putina sicer zadržanih, ker je Rusija sovražna do levičarske globalne agende (denimo LGBT), to pa je denimo spet priročen izgovor evropske »desne alternative«, da v resnici Putin brani evropske vrednote in predstavlja pomembnega zaveznika pri ohranjanju Evrope in njenem varovanju pred agresivno levico. Precej slaba tolažba, saj ruski tanki, puške, bajoneti in droni v Ukrajini ne ubijajo zato, ker bi Kremelj tam želel pomesti z levičarsko agendo, ampak zaradi čisto drugih stvari. In skoraj ni več dvoma, da bodo naslednje na vrsti članice vzhodnega sektorja EU, če Ukrajina pade. To pa pomeni konec globalnega miru, pri čemer ni izključena niti uporaba orožja za množično uničevanje, proti kateremu je bila atomska bomba iz Hirošime prava igračka. Verjetno se zdaj tudi precejšen del evropske levice tega zaveda. Čas bo pokazal, v kolikšni meri, saj je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski v začetku tega tedna znova opozoril Zahod, da je vojaška pomoč premajhna. In če Ukrajina pade, se bodo spopadi preselili v države zahodno od Ukrajine.
Padli agent Grošelj
Zanimivo je tudi, kako so mnogi evropski levičarski predstavniki v zadnjem času ustvarjali položaj razklanega jezika. Janša je v prispevku, ki ga objavljamo na straneh 22 in 23 (izvirno je bil prejšnji teden objavljen na omrežju X), orisal nerodno zastavljene nastope Klemena Grošlja, evroposlanca iz vrst Gibanja Svoboda (prej LMŠ), ki je tako rekoč hkrati z objavo tega prispevka napovedal, da umika kandidaturo za evropskega poslanca. Izkazalo se je, da krivec za to vendarle ni bil Janša, ampak spor zaradi položaja na listi, saj naj bi Grošlja potisnili na šele osmo mesto na listi (kar je sicer še vedno boljše kot deveto mesto Ljudmile Novak na listi NSi), to pa naj bi ga zelo ujezilo. Podobno kot tudi to, da ima Gibanje Svoboda velike težave pri sestavljanju svoje kandidatne liste za Bruselj in da se Golob dobesedno prek svoje denarnice pogaja z morebitnimi nosilci liste.
No, v soboto, 6. aprila, je tudi postalo jasno, kakšne težave je imelo Gibanje Svoboda pri sestavljanje liste. In če je še nekaj dni prej neuradni minister za informiranje Matej Arčon dopovedoval, da glede Grošlja še ni nič odločenega in da je ta soglasje umaknil v afektu, je to postalo jasno ob Zbiljskem jezeru, kjer je pri močno okrnjeni udeležbi (seveda pa ni manjkal neuradni šef Svobode Zoran Janković) stranka predstavila svojo listo, na katero pa za nosilca ni mogla uvrstiti kakor kandidata za evrokomisarja, nekdanjega predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela, ker bi morala v primeru njegove izvolitve za evroposlanca in prestopa v Evropsko komisijo Slovenija voliti nadomestnega poslanca. Seveda pa »svobodnjaki« o tem niso vprašali obeh koalicijskih strank SD in Levice (kaj šele opozicije), pač pa so očitno Vesela predstavili na lastno pest. No, precej klavrno so za nosilca liste nato razglasili nekdanjega poslanca LDS, zdravniško dvoživko Aleksandra Merla. Na listi so se znašli še dosedanja evroposlanka Irena Joveva, trije aktualni poslanci DZ (Janja Sluga, Tamara Vonta in Uroš Brežan), dva državna sekretarja v Golobovem kabinetu (Vojko Volk in Maša Kociper), predsednik podmladka Matej Grah in celo minister za obrambo Marjan Šarec. Skratka, krpanje lukenj, saj se je največji vladni stranki hudo mudilo, mainstream mediji pa to predstavljajo kot »sanjsko ekipo«. No, vprašanje je, ali bo šlo z Veselom res tako gladko, saj se je zelo hitro odzval kandidat za najvišjo funkcijo v SD Milan Brglez, češ da bo njegova stranka predlagala svojega kandidata.
Od Jankovića do Stevanovića
Sedaj se postavlja vprašanje, ali glavni Putinovi zavezniki niso kar sedanji slovenski oblastniki. Spomnimo: Zoran Janković, častni gost festivala Gibanja Svoboda to soboto, še vedno ni vrnil Putinovega odlikovanja, medtem ko Milan Kučan, ki se zadnje čase spet pojavlja v javnosti, nikoli ni pojasnil svojih prijateljskih vezi s prorusko usmerjenim voditeljem Republike Srbske Miloradom Dodikom, sledi pa vodijo še naprej do srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki se zaradi vpliva Moskve ne more odločiti, ali naj gre Srbija v EU ali ne. Zato je vsako propagandno povezovanje Janše z Dodikom in celo s Putinom zelo slaba prvoaprilska šala. Prav Janša je namreč glavna tarča ne samo levičarskih propagandistov, pač pa tudi t. i. alternativne desnice, ki SDS enači z levimi globalisti, Judi in podobno, na drugi strani pa izreka simpatije Moskvi. Tu govorimo predvsem o Zoranu Stevanoviću in njegovi stranki Resni.ca, ki seveda ni zelo pomemben igralec v slovenski politiki, je pa v času prejšnje vlade za tranzicijsko levico opravil umazano delo: organizacijo razgrajaških protestov t. i. proticepilcev, ko so napadali ne samo policiste, ampak tudi novinarje, sedanja oblast pa je kršilcem začela vračati že plačane kazni. Ali to ne pomeni tihega zavezništva tistih, ki so bolj ali manj odkrito na strani Kremlja?
Vsako propagandno povezovanje Janše z Dodikom in celo s Putinom je dejansko zelo slaba prvoaprilska šala.
S figo v žepu
Sicer pa, če smo v preteklosti spremljali dokaj neposrečene akrobacije sedanje oblasti glede odnosa do ruskih vohunov, velja omeniti, da se je vsaj eden od kandidatov prej omenjene proruske zunajparlamentarne stranke, nekdanji direktor policije (!), bratil z izgnanim ruskim diplomatom, kar ni nepomembno. Res pa je, da Ruska federacija Evropske unije ne more oslabiti samo s (finančno) podporo strankam »alternativne« desnice, pač pa tudi s prikrito podporo tistim, ki si želijo EU kot centralistično »naddržavo« in s tem sprožajo nezadovoljstvo zlasti na strani Poljske, Madžarske in Češke. Ob tem ni odveč omeniti dokaj bedne predstave za javnost, ko so ruski hekerji domnevno minirali spletni portal MMC RTVS, ki naj bi bil preveč na strani Ukrajine. Ob tem pa je ista RTVS zadnjo nedeljo celo v verskem programu (!) naredila reklamo za nekakšen mednarodni festival mladih v ruskem Sočiju, kjer je bil med predavatelji, ki so navzoče poučevali o pravičnosti in miru, (sicer po videozvezi) tudi – Putin. To je morda še en dober pokazatelj, kdo je v naši državi dejanski nosilec Putinovega načina vladanja in da podpora Ukrajini ni nujno izraz levičarskih pretenzij. Ali še več: v naši državi očitno vladajoči podpirajo Ukrajino s figo v žepu. Enako kot slovensko članstvo v Natu in EU.
Kaj je Janša sploh rekal za portal The Voice of Europe
Ob izbruhu »škandala« z Janševim intervjujem za portal The Voice of Europe so nekateri mediji, denimo Reporter in Necenzurirano, pred dnevi objavljali nekakšne povzetke intervjuja, ki naj bi dokazovali domnevno »bratenje« med SDS in evropsko skrajno desnico. No, ti povzetki so nekoliko drugačni od tistih, ki so jih mediji objavljali takoj po intervjuju lansko jesen. »Srčno upam, da bodo evropske volitve naslednje leto v evropske institucije pripeljale drugačne, bolj razumne ljudi in tiste, ki so se sposobni soočiti z migrantsko situacijo. Ne samo blabla in pisati nove strategije in potem iskati kompromis, ampak resno vzeti posel, zavarovati zunanje meje in jih obravnavati kot meje, ne kot dobrodošlico vsem, ki mislijo, da je življenje v Evropi veliko boljše,« je Janša po poročanju portala Žurnal24 dejal za prej omenjeni portal in opozoril tudi na morebiten vzpon skrajnih strank, če evropska »sredina« ne bo zmogla rešiti pomembnih vprašanj, ki zadevajo migracije in varnost. Predsednik SDS pri tem ni napovedal odhoda iz Evropske ljudske stranke, čeprav je omenil tudi to možnost. Izrazil je pripravljenost sodelovanja z evropsko politično skupino Identiteta in demokracija (ID), vendar le s tistimi strankami, ki v vojni v Ukrajini niso na strani Rusije. To pa tudi že v samem jedru demantira bombastične naslove v Reporterju, češ da Janša zapušča zmerno Evropsko ljudsko stranko in se želi pridružiti evropski skrajni desnici, kjer naj bi pomembno vlogo igral tudi ruski kapital.
