Piše: Lucija Kavčič
Le še nekaj več kakor mesec dni nas loči od prvega oktobra, ko bo v Ljubljani potekal že četrti slovenski Pohod za življenje nerojenih otrok. O razlogih za to, da se ga udeležite in podprete vsako, tudi nerojeno življenje, smo se pogovarjali z voditeljico Uršo Cankar Soares.
Urša Cankar Soares (1984) je žena Nunu in mama trem otrokom, starim od enega do pet let. Po poklicu je pedagoginja montessori. Pred tremi leti je pustila poklic, ki ga je resnično rada opravljala, in namenoma ostala doma s svojimi otroki, da lahko od blizu opazuje njihov razvoj in preživi z njimi več časa sedaj, ko so v najnežnejših letih. To je zanjo izjemo dragoceno. Med tem časom doma pa je v njej zrasla želja po aktivnejši zaščiti najbolj nemočnih v naši družbi, otrok pred rojstvom.
DEMOKRACIJA: Najbolj ste znani kot slovenska voditeljica Pohoda za življenje …
Cankar Soaresova: Pohod za življenje, ki bo letos 1. oktobra, bo četrti v naši Sloveniji. Organizirali ga bomo, vse dokler ne bo vsako človeško življenje zaščiteno, dokler ne bo abortus postal nekaj tako nepredstavljivega, kot je nepredstavljivo, da bi uničili svojega že rojenega otroka. Razlike v resnici ni nobene, le da med nosečnostjo otroka ne vidimo, ker je skrit v telesu matere, v maternici, kjer raste. Gre za isto osebo pred rojstvom in po njem! Zadnji pohod nam ostaja v zelo lepem spominu. Ljudje so bili navdušeni nad preprostostjo dogodka. V resnici gre za zelo preprost koncept: pridemo skupaj s svojimi družinami, prijatelji in sporočimo ljudem, da je nerojeni otrok človek, zato mu pripada pravica do življenja. Ljudje so veseli, da lahko naredijo nekaj dobrega samo s tem, da pridejo. Morda se kdo sprašuje, čemu na tak način, kaj ni dovolj, da ozaveščamo ena na ena? Cilj tega dogodka je število ljudi. Če nas je veliko, pokažemo, koliko ljudi se ne strinja s splavom. Ker gre za množični dogodek, zato so mediji, ki bi nas sicer ignorirali, prisiljeni poročati o nas. In to je morda edina možnost, da bodo nekateri ljudje v naši državi vsaj enkrat letno slišali in prebrali kaj v prid nerojenim otrokom in njihovim staršem v stiski. Upamo, da je med njimi tudi kdo, ki se sooča z nezaželeno nosečnostjo ter potrebuje prave informacije in besedo upanja.
DEMOKRACIJA: 1. oktober se bliža – kakšen program boste imeli letos?
Cankar Soaresova: Res je, pohod se že veselo približuje, zato bom izkoristila priložnost in povabila vaše bralce, da se nam pridružijo. Res prisrčno vabljeni, da si rezervirate prvo soboto v oktobru in pridete dopoldne v Ljubljano – veseli vas bomo. Vsak izmed vas je pomemben, vsak udeleženec šteje. Program bo bogat in zanimiv. Potekal bo pod geslom: Enakopravnost se začne pred rojstvom. V naši družbi se veliko govori o enakopravnosti. Zakaj so otroci pred rojstvom iz tega izvzeti? – O tem želimo tokrat razmišljati. Letos smo si zadali tudi cilj, da nihče ne bi prišel na Pohod za življenje sam, temveč s svojimi prijatelji, s skupino, v kateri se dobro počuti. Če pridemo skupaj, je vse lažje in lepše. Zato povabite svoje zakonske, birmanske, košarkarske ali katerekoli skupine obiskujete. Pridite skupaj. Želimo si namreč, da tisti, ki jih bomo srečali na ulicah Ljubljane, vidijo, da nam je lepo skupaj. Da se imamo fajn in da to ni klasični protest, pač pa, da je to pohod veselja, pohod petja, kraj srečanja z ljudmi, ki so nam blizu, s katerimi imamo nekaj skupnega. In kaj je lepše, kot deliti prepričanje, da je vsak človek, vključno s še nerojenimi, dragocen in da si zasluži živeti?
DEMOKRACIJA: Kako potekajo takšni pohodi v tujini; v katerih državah?
Cankar Soaresova: Prav taki, kot pri nas, so Pohodi za življenje po vsem svetu. To ni slovenski izum. Potekajo v več kot 50 državah po vsem svetu, v vseh večjih prestolnicah. V maju smo z ekipo obiskali zagrebški pohod, kjer smo bili čudovito sprejeti. Bilo je štirinajst tisoč ljudi. Imela sem kratek nagovor, ki je bil Hrvatom dragocena opora v času hrvaško-slovenskega primera, zato ne dvomim, da bomo letos imeli tudi pri nas mednarodno udeležbo. Morate pa vedeti, da na svetu ni shoda, ki bi zbral več ljudi v zaščito temeljnih človekovih pravic, kot je Pohod za življenje v Ameriki, v Washingtonu DC.
DEMOKRACIJA: Kaj vas je spodbudilo, da ste na tem področju tako aktivni?
Cankar Soaresova: Ko sem pred tremi leti, v času porodniške, na internetu prišla v stik s pričevanji žensk po splavu, me je to tako prevzelo, da sem v enem letu pregledala zagotovo okoli sto podobnih zgodb. Drug za drugim so mame in očetje izlivali svoje obžalovanje. Na prste ene roke bi lahko preštela tiste, ki so rekli, da splava ne obžalujejo. Spoznanje, da splav ženske tako zelo spremeni, rani in ohromi, me je spodbudilo, da sem bolj raziskovala. Prvič sem si ogledala postopek splava in bila zgrožena. Prvič sem se seznanila s številkami po svetu in v Sloveniji. Med štirideset in šestdeset milijonov otrok na leto po vsem svetu je splavljenjih! To pomeni do sto dvajset milijonov ranjenih staršev na leto. In ko sem hkrati gledala svojo prelepo dojenčico, kako popolna je, da ima prav vse, le pomanjšano, me je to do solz ganilo. Koliko njej podobnih konča na tako krut način! Ko sem razmišljala, kaj lahko naredim, kako lahko kaj pripomorem, da se ta morija ustavi, je prišlo povabilo v ekipo Pohoda za življenje, kjer sem prepoznala svoje mesto delovanja. V ekipi imamo še nekaj prostora – če kdo želi pomagati, pa ne ve kako, se lahko pridruži. Dobrodošli, da se nam pridružite!
DEMOKRACIJA: Kako argumentirate, da se spočetega življenje ne sme prekiniti, smo že nekajkrat prebrali, vendar vas prosim, da poveste še enkrat.
Cankar Soaresova: V Sloveniji je splav legaliziran od leta 1953. V 70 letih je tehnologija bistveno napredovala. Če bi takrat imeli ultrazvok in slike, ki jih imamo danes, dvomim, da bi šla legalizacija tako zlahka skozi. Danes vidimo, da je v maternici človek. Pri desetem tednu ima roke, noge, prstni odtis, vidijo se oči, opazi se bitje srca in delovanje možganov. Na ultrazvoku lahko vidimo, da se obnaša kot človek. Spi, se smeji, sesa prst, zeha, lula, sanja … Zakaj potem toliko ljudi tega ne uvidi? V vsem tem času pa so abortivni lobiji delali na zamaskiranem izrazju. Super jim je uspelo – tako da se splav danes sliši kot nekaj lahkotnega, nič posebnega, kot neka oskrba, nekaj, kar samo prekinemo, kar je pravica. Vse to je velika laž! Življenje se začne ob združitvi moške in ženske spolne celice, to je znanstveno dejstvo. Od takrat naprej raste, živi, se razvija in potrebuje le še najboljšo hrano, ves dedni zapis pa že obstaja. Gre za neponovljivo človeško bitje, ki še nikoli prej ni obstajalo in nikoli več ne bo. Ker ima človeške starše, je potemtakem tudi njihov potomec človek. Od človeških staršev se pričakuje, da za svoje potomce skrbimo, jih negujemo in ljubimo. Uničiti svojega potomca je hudo kršenje človekovih pravic. Je hudo narobe. Se mi pa zdi, da v nasprotju z Ameriko Slovenija še ni pripravljena na tako težko izražanje, kot so besede uboj, umor in podobno, četudi je to resnica. Veliko dela imamo, da bomo spremenili izrazje, ki nam je vsem zlezlo pod kožo. Za začetek predlagam eno, to je, da ne uporabljamo več njihovega izraza »umetna prekinitev nosečnosti«, ki je po mojem mnenju najbolj zavajajoč. Umetno ali spontano se oboje sliši tako brez prave teže. Prekinitev pa, kot da boš kasneje nekaj nadaljeval. To je izkrivljanje resničnosti, da pari ne bi občutili teže dogodka, za katerega se odločajo, ki jim bo spremenil vse življenje.
DEMOKRACIJA: Kakšne posledice pušča splav pri ženskah? Ali tudi na tistih, ki vpijejo: moje telo – moja odločitev?
Cankar Soaresova: Splav je vedno travma. Predlagam v branje knjigo Prepovedano žalovanje avtorice dr. Therese Burke, kjer je vse to krasno opisano. Do vseh teh, ki kričijo, pa bodimo sočutni, ker je mogoče, da jeza izhaja iz njihove lastne bolečine.
DEMOKRACIJA: Nad tem, kdo je prevzel področje družinske politike po spomladanskih volitvah, najbrž niste navdušeni … Kaj je tisto, kar zbuja največ skrbi?
Cankar Soaresova: Ja, gotovo je zaskrbljivo že samo to, da je najbolj radikalno leva stranka dobila resor družine. In spreminjanje Družinskega zakonika me zelo, zelo skrbi. Skrbi me, ker ne poslušajo večine ljudi, ki smo na treh referendumih jasno povedali, da si tega ne želimo, poslušajo pa tako imenovano civilno družbo, ki jo financira največja zloglasna svetovna organizacija, ki naredi največ splavov po svetu, to je Planned Parenthood Federation. To organizacijo financirajo Soros, Bill Gates in drugi mogotci. Da ti svetovni podporniki smrti nerojenih otrok stegujejo kremplje po Sloveniji, ko financirajo Inštitut 8. marec, me zelo skrbi. In rezultati so očitni: teh nekaj posameznikov ima denar, čas, vse kamere in mikrofone. Vsaka njihova misel in namera pride v javnost in lepo uničujejo naše vrednote, trud, delo.
DEMOKRACIJA: Kako gledate na odločitev ustavnega sodišča, da ureditev, ki istospolnim partnerjem ne omogoča sklenitve zakonske zveze in posvojitve otrok, ni v skladu z ustavo?
Cankar Soaresova: Sem žalostna in razočarana tako kot mnogo drugih. Imamo, kar smo v preteklosti volili. Že nekaj časa se sprašujem, kako to, da je levi pol tako uspešen v prepričevanju. Kako prepričajo mlade? Kako speljejo naše mlade iz tradicionalno krščanskih družin, da volijo zanje? Je kriv izobraževalni sistem, ki ima roko nad otroki skozi mnoga leta njihovega življenja? So krivi mediji, ki prikazujejo le eno sliko? So krivi starši, ki niso naredili domače naloge in prenesli svojega znanja o komunizmu in o tem, kako se preoblači danes? Internet? Nimam odgovora. Verjetno vsakega malo. Kar pa vem, pa je, da današnja generacija ne sme ponoviti iste napake. Kot sokol moramo paziti na svoje otroke, da nam niti enega več ne speljejo pred našimi očmi. Tako bi morali prej ali slej upati na spremembe. Konec koncev je računica na naši strani, saj se po statistiki odločamo za večje družine kot oni. Moramo imeti upanje, hkrati pa narediti vse, kar lahko, da se bi ta odločitev ustavnega sodišča naredila čim manj škode. Obetajo se shodi, referendum in druge pobude. Naša dolžnost je, da se aktiviramo. Naši otroci so nam zaupani le za kratek čas. Maria Montessori pravi, da so otroci upanje človeštva. Mi pa smo varuhi tega upanja.
DEMOKRACIJA: Obetajo se vsebine LGBTQ v šolah. Kako gledate na to?
Cankar Soaresova: Dejstvo je, da bodo naši otroci poslušali tiste oziroma jim zaupali, s katerimi preživijo največ časa. To pa zato, ker se čustveno navežemo na ljudi, s katerimi kvantitativno preživimo največ časa in od katerih se učimo. Otroci si želijo biti sprejeti, ljubljeni, ne želijo pa negativno izstopati. Če jih šola, socialni mediji in prijatelji učijo eno, mi pa doma le popravljamo škodo, imamo bolj malo upanja na uspeh. Osemdeset odstotkov dneva oziroma najkvalitetnejšega časa za učenje naši največji zakladki preživijo z drugimi ljudmi, ki jih mi niti ne poznamo. Mnogi od njih imajo z LGBTQ+ in abortivno ideologijo oprane možgane. Osemdeset odstotkov dneva je absolutno preveč časa. Če želimo imeti starši primarni vpliv v otrokovem življenju, potem moramo z njimi preživeti veliko več časa in z njimi predelati vsebine, za katere želimo, da jih razumejo in ponotranjijo. Več kvalitetnega časa, da z njimi spletemo vez zaupanja, da nas bodo občudovali in si želeli biti z nami in se učiti od nas. V varnem zavetju doma moramo prehiteti sistem, ki jih želi zmesti in indoktrinirati. Da te mlade možgane, ki se šele razvijajo, ki še nimajo razvitega dela, s katerim lahko logično sklepajo, izpostavljajo vsebinam, ki jih otroci vzamejo za resnico na enak način kot to, da je zemlja okrogla, pa se mi ne zdi nič manj kot zloraba otrok. Grdo. In to mi res dvigne pritisk.
DEMOKRACIJA: Za konec: kakšen je vaš pogled na evtanazijo? Pripravlja se namreč tudi zakon, ki bo omogočal tudi to.
Cankar Soaresova: Če ne spoštujemo človeškega življenja v njegovem začetku, zakaj bi ga pri njegovem koncu? Če ne spoštujemo nerojenih otrok v zadnjem trimesečju, če lahko praktično pred koncem nosečnosti nekdo dobi injekcijo strupa v srce, ker ni dovolj zdrav, kaj nam preprečuje, da ne bo naslednji korak evtanazija otrok? Zadnje čase vidimo ogromno novic, kako novorojenčki končajo v smeteh in podobno, kar je popolno nespoštovanje življenja v naši družbi. Vse se začne s spoštovanjem življenja od spočetja naprej. Če tega ni, pada vse drugo kot domine. Zato je ključno, da izobražujemo svoje otroke o razvoju otroka pred rojstvom in spoštovanju vsake faze človeškega življenja!
