Piše: Lucija Kavčič
Skrb za Slovence zunaj naših meja sodi med pomembne in ne najlažje naloge države Slovenije. Pogovarjali smo se z nekdanjim državnim sekreterjem na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Dejanom Valentinčičem, ki je poudaril, da mora biti urad partner vseh ministrstev v vladi pri oblikovanju ukrepov in politik.
DEMOKRCIJA: S kakšnimi besedami bi opisali svoj minuli mandat državnega sekretarja na USZS?
Valentinčič: Bila je zanimiva izkušnja, ki me je tudi osebno obogatila. Tematika zamejstva in izseljenstva mi je bila že prej zelo blizu, področje sem raziskoval, v zamejstvu sem bil pogosto na terenu, hkrati pa si že kot najstnik kot poseben cilj zadal tudi obiskati vse vsaj večje slovenske skupnosti v izseljenstvu, kar mi je tudi uspelo, še preden sem bil imenovan za državnega sekretarja. Med rojaki sem bil deležen velike prijaznosti in dobrote, zato sem čutil, da je to imenovanje priložnost, da jim z dobrim delom in izboljšanjem odnosa Slovenije do Slovencev zunaj njenih meja lahko to vsaj malo povrnem. Funkcije državnega sekretarja torej nisem čutil le kot dela, ampak tudi kot poslanstvo.
DEMOKRCIJA: Kaj bi rekli, da je bil vaš največji osebni doprinos tega mandata?
Valentinčič: Izpostavil bi predvsem dve stvari. Že leta prej sem v več člankih o tem pisal in govoril v različnih intervjujih, sedaj pa sem končno lahko prispeval k premiku na tem področju. Prva stvar, ki se mi je vedno zdela zelo pomembna, je, da bi bila tematika zamejstva in izseljenstva bolj navzoča v slovenskih medijih in v šolskih vsebinah. Poznavanje te tematike je v Sloveniji namreč razmeroma slabo. Na tem smo zelo veliko delali in dosegli premike. Še vedno je precej prostora za izboljšave, a mislim, da so se stvari vendarle nekoliko izboljšale.
DEMOKRACIJA: Zamejstvo in izseljenstvo je precej široka tematik…
Valentinčič: Res je, zato je druga stvar, ki sem jo vedno trdil, ta, da je urad premajhen, da bi lahko uspešno upravljal vsa vsebinska področja – to bi dejansko pomenilo getoizacijo zamejstva in izseljenstva –, ampak mora biti urad partner vseh ministrstev v vladi pri oblikovanju ukrepov, politik. Da imajo torej vsi resorji to miselnost, da je zamejstvo in izseljenstvo integralni del politik njihovih področij – gospodarstva, kulture, kmetijstva, infrastrukture, evropske kohezije itd. Zato smo se zelo trudili, da bi bila tematika vključena tudi v njihove predpise, strateške dokumente itd.
Seveda si pa ne smem za to lastiti vseh zaslug. Do teh premikov ne bi prišlo, če se s temi idejami ne bi poistovetila tudi predstojnica urada ter na tem aktivno delala, zagotovo je kakšno stvar znala tudi bolje izpeljati, kot bi znal sam. Levji delež, sploh kar zadeva umestitev tematike v širše dokumente, pa so nosili predvsem uslužbenci urada. V pregledovanje in prebiranje vseh dokumentov, ki so bili v našem mandatu v procesu sprejemanja na vladi ali v državnem zboru in kamor smo poskušali na novo umestiti zamejstvo in izseljenstvo, so morali vložiti veliko truda in časa.
DEMOKRCIJA: Kako je covidno obdobje zadelo Slovence po svetu in Slovence v zamejstvu? Kako je epidemija vplivala na njihove skupnosti?
Valentinčič: Covid je stvari postavil na glavo. Zaprtja so predstavljala dva večja izziva. Najprej, kako in koliko bo mogoče obnoviti dejavnosti po pandemiji. Ob tem je bila težava tudi, da sploh v izseljenstvu številna slovenska društva in domovi med tednom svojo infrastrukturo oddajajo v najem zunanjim uporabnikom, kar jim sploh omogoča ekonomsko preživeti. Covid pa je tudi to prekinil. Z obema izzivoma smo se aktivno spopadli. Sedaj se življenje normalizira in lahko rečemo, da v društva spet prihaja življenje; na srečo se niso uresničile črne napovedi nekaterih, da ne bo več interesa za dejavnosti. Čeprav se nekateri klubi po svetu tudi zapirajo in domovi v zadnjih letih prodajajo, vendarle v nobenem primeru ni prišlo do ekonomskega zloma prav zaradi covida.
DEMOKRACIJA: Najbrž pa ni bilo prav vse slabo v tem času. Se je urad kdaj znašel v precepu?
Valentinčič: Ja, čas pandemije je hkrati pokazal, kako zelo se lahko internet izkoristi za dobre stvari. Številne dejavnosti so se preselile na splet. Ker naši rojaki v marsikateri državi živijo razpršeno, je to omogočilo še večjo udeležbo. Pri delovnih sestankih, sejah in pripravah na dogodke se bo spletno srečevanje ohranilo tudi po pandemiji.
V zamejstvu pa je bil dodaten iziv še realnost zaprtih mej. Veliko so takrat kritizirali vlado, zakaj ne odpremo meje, pri tem pa so popolnoma prezrli, da gre za res izrednje čase, kjer mora biti zdravje na prvem mestu. Tako morajo za trenutek tudi takšne vrednote, kot je odprta meja, ki jih sicer vsi podpiramo, za trenutek stopiti na stran. Lahko bi rekel, da je naš urad glede tega bil po eni strani odvetnik zamejstva pred drugimi resorji, opozarjali smo, kako zelo je življenje ob meji prepleteno, a hkrati smo morali opozarjati zamejce, kakšna je epidemiološka realnost. Če bi takrat odprli mejo, bi nas vsa Evropa čudno gledala. Tako pa je Evropska komisija Slovenijo dajala za zgled glede upravljanja meja. Če bi odprli mejo z Italijo, medtem ko je bila pri njih meja zaprta celo med deželami, bi s tem ne kršili le pravnih pravil, ampak tudi zdravo pamet. Ni šlo samo za dvostranski odnos, temveč imamo širša, evropska pravila. A vendarle smo uredili čim bolj prijazne režime ter poskušali meje čim prej odpreti in lahko rečem, da smo bili pri tem tudi uspešni.
DEMOKRCIJA: Naše rojake ste tedaj prosili tudi za pomoč Sloveniji zaradi covida …
Valentinčič: Med prvim valom sva z ministrico vsem izseljencem poslala motivacijski dopis z željami, da so dobro, in s pripisom, da kolikor imajo kakšna znanja, ki bi pomagala Sloveniji, naj nas o tem obvestijo. Odziv je bil izjemen! V nekaj dneh je prišlo nekaj sto odzivov! Zdravnik infektolog v Teksasu, profesor mikrobiolog iz Oxforda, doktor kemije iz Nizozemske, podjetnik iz Norveške s poslovnimi vezmi na Kitajskem pa doktorica psihologije iz Velike Britanije, ki nas je med drugim opozorila na težave, ki bi lahko nastopile po koncu pandemije, in še mnogi drugi … Ogromno različnih profilov in ponudb pomoči torej. Rojaki so pokazali pripravljenost, da bi pomagali. Ob branju teh odzivov sem dobil občutek, da se ponavlja zgodba iz časa plebiscita in osamosvajanja Slovenije, ko so se rojaki izredno angažirali za pomoč Sloveniji.
DEMOKRCIJA: Obe leti smo bili priča brutalnim napadom na vlado Janeza Janše. Ali je bilo to kaj občutiti tudi na USZS?
Valentinčič: Delati v takšni družbeni klimi seveda ni prijetno. (A saj to je tudi bil namen protestnikov, medijev, aktivistov in njihovih režiserjev v ozadju, kajne?) Žal še nismo tako daleč, da bi bila Slovenija država, kjer bo nekaj samoumevnega, da se na oblasti izmenjujejo različne politične opcije. Vzpostavitev odprte, svobodne in pluralne družbe, kjer bodo imeli različni pogledi, ideje in vizije enako domovinsko pravico in enakopravno možnost strpnega javnega soočanja, je šele pred nami. Priti do tega ni dogodek, ampak proces. Kot se nam kaže, je to žal zelo dolgotrajen proces.
DEMOKRCIJA: Kot berem, sta manjšini na avstrijskem Koroškem in v Porabju v procesu hitre asimilacije, ker mladi večinoma ne znajo več slovensko. Me lahko razveselite in poveste, da se motim?
Valentinčič: V Porabju je jezikovna asimilacija žal že kar nekaj časa navzoč pojav. Čeprav je stanje zelo zaskrbljivo, se je v zadnjih letih vendarle veliko truda vložilo v poskuse izboljšanja učenja slovenščine v šolah, hkrati pa tudi v iniciative, da bi se starši bolj zavedali pomena ohranjanja slovenščine. S številnimi gospodarskimi pobudami se poskuša okrepiti tudi ekonomski pomen znanja slovenščine. Najpomembnejše slovenske organizacije v Porabju so v zadnjih letih dobile nova vodstva, ki so zelo angažirana in upamo, da bo čas prinesel rezultate.
DEMOKRACIJA: Je na Koroškem podobno?
Valentinčič: Ne, na Koroškem situacija nikakor ni tako kritična, so pa velike razlike med posameznimi območji. Žal opažamo tudi to, da pouk slovenščine na marsikateri šoli nikakor ni na primerni ravni. Na žalost pa vodstvo dežele Koroške za to nima velikega posluha in si bo morala slovenska politika za to še precej prizadevati. A vendarle na Koroškem obstaja še zelo trdno in aktivno slovensko jedro, zato je slovenstvo še zelo živo in ima skupnost v sebi še veliko moči.
DEMOKRCIJA: Kako je z vprašanjem zastopstva Slovencev v Italiji, je res tako kritično? Obstaja velika možnost, da bo Rojčeva spet izvoljena v senat, ker je prva na listi …
Valentinčič: En Slovenec je vse od leta 1963 navzoč kot poslanec ali senator v Rimu. A pri tem nikakor ne gre za zagotovljen poslanski mandat, kot je to pri Italijanih v Sloveniji, ampak so italijanske leve stranke enega Slovenca uvrščale dovolj visoko na volilni listi, da je bil izvoljen. Ker pa so bile te stranke večino časa v opoziciji, tudi politična moč teh poslancev ni bila zelo velika. Izvolitev pa je že nekaj zadnjih volitev vedno bolj visela na nitki. Pred tokratnimi volitvami še bolj, ker se je z volilno reformo zmanjšalo število poslancev in senatorjev. Na koncu je bila Tatjana Rojc uvrščena na prvo mesto Demokratske stranke v vsej deželi Furlaniji Julijski krajini, kar pomeni najverjetnejšo izvolitev. A tudi če bo izvoljena, bo edina senatorka te stranke iz dežele, kar pomeni, da se ne bo mogla posvečati večinsko slovenski tematiki. Situacija je torej daleč od rožnate.
DEMOKRACIJA: Kako torej naprej?
Valentinčič: Kar bi si morali želeti in si za to prizadevati, je zagotovljeno ali vsaj olajšano zastopstvo, kot ga imajo Italijani in Madžari v Sloveniji. Lahko rečem, da je v zadnjih letih prvič prišlo do določenih znakov, da bi bile na to pripravljene tudi italijanske oblasti. A težava je, ker Slovenci v Italiji niso enotni glede modela. Pa ne gre za dva različna modela. Desni del manjšine, ki se zbira okoli stranke Slovenska skupnost ima jasno rešitev, kako to urediti. Levi del manjšine, ki se angažira v različnih italijanskih levih strankah, pa svoje rešitve do sedaj ni ponudil, poudarjajo le, da jim predlog rešitve drugega dela manjšine ni všeč.
DEMOKRCIJA: Imate kakšen podatek, koliko Slovencev se je v zadnjih letih, zlasti v zadnjih dveh, izselilo iz Slovenije in kam?
Valentinčič: Najhujše izseljevanje je Slovenija doživela med letoma 2012 in 2018, ko se je vsako leto izselilo med 8.000 in 10.000 državljanov, kar je predstavljalo približno polovico rojene generacije. Nato je na srečo prišlo do nekolikšnega upada in v zadnjih dveh letih se izseljuje dobrih 5.000 državljanov letno. Največ Slovencev se izseli v Avstrijo, sledita Nemčija in Švica.
DEMOKRCIJA: S tem področjem se vi tudi raziskovalno ukvarjate. Nam lahko o tem poveste kaj več?
Valentinčič: Res je, leta 2019 sem prevzel vodenje ciljanega raziskovalnega projekta, kako beg možganov spremeniti v kroženje možganov. Kako torej privabiti mlade izobražence, da bi se vrnili v Slovenijo oziroma vsaj iz tujine s Slovenijo sodelovali. Ker je šlo za dvoletni projekt, ki je bil ob mojem nastopu funkcije državnega sekretarja v teku, sem to ohranil kot dopolnilno zaposlitev. Idealno bi seveda bilo, če bi bili ob nastopu mandata rezultati že znani. A kljub temu smo v našem času na uradu uvedli kar nekaj ukrepov, ki so bili namenjeni posebej sodobnim izseljencem, saj so njihove potrebe in pričakovanja precej drugačna od tradicionalnih slovenskih izseljenskih skupnosti. Sedaj pa je končan tudi raziskovalni projekt, opravili smo zelo veliko anketo, številne intervjuje in tudi podrobno analizirali, kaj na tem področju dela osem drugih držav. Rezultati kažejo, da interes za vračanje v Slovenijo vsekakor obstaja, številni, ki ostajajo v tujini, pa si želijo v Slovenijo poklicno sodelovati. Naloga države pa je, da sprejema vedno nove ukrepe, ki bodo to olajšali in spodbujali. Zakaj vedno nove, zato ker se družba stalno spreminja. Sedajšnji pocovidni čas je idealen za večje premike na tem področju.
DEMOKRCIJA: Odkar niste več državni sekretar, svetujete tudi v tujini, kako modernizirati in izboljšati politike do diaspore. Nam lahko o tem poveste kaj več?
Valentinčič: Res je, očitno je kombinacija akademskih referenc na to temo in praktičnih izkušenj zaželena kombinacija in nekateri moje znanje štejejo kot dobrodošlo za njihove izboljšave. Še posebej zanimanje za aplikacijo v praksi predstavlja moj koncept »individualizacije« izseljenskih politik. Tudi druge države enako kot Slovenija svoj tradicionalni pristop temeljijo predvsem na odnosu do skupnosti. Danes pa živimo v individualizirani družbi, kjer marsikdo še čuti pripadnost svoji prejšnji domovini oziroma domovini prednikov, ni pa zainteresiran za društveno delovanje. To je pogosto primer tudi pri zelo uspešnih posameznikih, ki jim delovni ritem ne dovoljuje zahajanja v etnične strukture, a je vsekakor v interesu države, da ima stik z njimi. Hkrati živimo v zelo mobilnem svetu, kjer se številni selijo zunaj območij z večjimi etničnimi skupnostmi in se zaradi služb ali partnerjev naselijo v krajih, kjer takšnih kolektivnih etničnih povezah niti ni. Za vse države je torej sodoben izziv, kako ohraniti neposredni, individualni stik z njimi. Nekateri so zainteresirani za te moje predloge novih pristopov. Čas po covidu je številne države spodbudil k posodobitvam na področju izseljenskih politik.
DEMOKRCIJA: Je za to vaše znanje zainteresirana tudi zdajšnja slovenska vlada? Svetujete poleg tujine tudi zdajšnjemu vodstvu na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu?
Valentinčič: Ne, zdajšnji vladi ne svetujem. Vsakdo si seveda sam izbere svetovalce, za katere meni, da mu bodo najbolj koristili pri njegovem delu.
DEMOKRCIJA: Kako pa po vašem mnenju nadaljujejo delo na uradu nasledniki (Matej Arčon, Vesna Humar)? Upam, da tu ne podirajo, kar ste zgradili – kot se to dogaja na drugih področjih.
Valentinčič: Na nekaterih resorjih res lahko opažamo zelo destruktiven pristop, na srečo pa lahko rečem, da na uradu ni tako. Ocenjujem, da se je novo vodstvo stvari dobro lotilo in se za zdaj trudi v pravi smeri. Mislim, da se tukaj vidi, da oba, tako minister kot državna sekretarka, tematiko poznata in čutita že od prej. To je še toliko bolj pomembno izpostaviti, ker v preteklosti nikakor ni bilo tako. Urad je bil zaradi svoje majhnosti pogosto tudi nekakšno odlagališče kadrov. Tako kakšen predstojnik ob nastopu mandata sploh ni poznal razlike med zamejstvom in izseljenstvom.
Biografija
Dr. Dejan Valentinčič je z odliko diplomiral in magistriral na Evropski pravni fakulteti, doktoriral pa na Fakulteti za uporabne družbene študije pod mentorstvom svetovno znanega sociologa ddr. Nikolaia Genova, zaslužnega profesorja Freie universität Berlin, in somentorstvom pravnika dr. Jerneja Letnarja Černiča. Na Novi univerzi je habilitiran kot docent za področje ustavnega prava in človekovih pravic, na Fakulteti za uporabne družbene študije pa kot docent za področje politologije. Poleg tega je tudi vodja Centra za družboslovno raziskovanje pri Ameriško-slovenski izobraževalni fundaciji ASEF. Med marcem 2020 in junijem 2022, v času tretje Janševe vlade, je bil državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Že prej se je raziskovalno veliko ukvarjal s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Je avtor treh knjig, dveh znanstvenih »Slovenci v Reziji? Pravni položaj in dejansko življenje slovenske jezikovne manjšine« (ki je izšla tudi v angleščini pod naslovom »Resia: A Valley and its People between Slovenian, Italian and its own Identity: The Legal Status and Actual State«) in “Medetnična integracija v lokalnem okolju – primer Nove Gorice in Gorice« ter knjige o starosti slovenske osamosvojitve Ivanu Omanu »Za naš dragi rod in dom. Pogovor z borcem za slovensko osamosvojitev, državnost in demokracijo«.
