V Sloveniji že nekaj časa poteka pravi besedni boj o sovražnem govoru. Kaj naj bi to v resnici bilo in od kje prihaja? Na sovražni govoru opozarjajo predvsem levi politiki ter velik del leve medijske in akademske srenje.
Letos praznujemo 28 let, ko smo se na plebiscitu odločili za izstop iz Jugoslavije. Prav toliko let je tudi minilo, ko je Milan Kučan, predsednik stranke Zveze komunistov Slovenije (ZKS), javno oznanil, da se ukinja stranka ZKS. Povedal je, da je strankarsko izkaznico zamrznil. Kot je najbrž vsem znano, gre za politično organizacijo, ki je med drugo svetovno vojno in po njej razdelila Slovence na »naše« in »vaše«. Naši so bili zgolj člani ZKS, teh pa je bilo le okoli 10 tisoč prebivalcev Slovenije. Vsi, ki nismo bili člani ZKS, smo bili »vaši«, drugorazredni državljani in državljanke.
Ko poslušam in berem razprave o odpravi sovražnega govora, se vprašam, kdo so ti »doktorji« in »resnicoljubi«, ki nenehno poudarjajo, da je v Sloveniji za sovražni govor odgovorna zgolj in samo tako imenovana desnica v podobi Janeza Janša.
Ja, res je odgovorna, če se danes za sovražni govor pojmuje pogovor o varnosti države pred islamskimi skrajneži. Pred grožnjami, da bodo Evropi izruvane krščanske korenine, saj je na pohodu spet islam. Ko so se po prvi svetovni vojni širili nacizem, fašizem in komunizem, so bili evropski politiki gluhi na opozorila. Tako kot so gluhi danes, ko islamski skrajneži pobijajo kristjane in posiljujejo ženske, saj vsako opozorilo na ta grozodejstva označijo za sovražni govor.
V Sloveniji je postal sovražni govor, tudi, če poveš resnico, ki razkriva sovražnost komunistične preteklosti (v mislih imam povojne poboje in izgnanstvo) do lastnega naroda. Resnica je za naslednike te naše žalostne zgodovine nesprejemljiva. Tudi vsaka razprava, ki skuša osvetliti zgodovinski potek dogodkov, je postala sovražna. Ni pa sovražni govor, če nekdo, ki je javna osebnost, izjavi, da je potrebno znova napolniti slovenska brezna s trupli tistih, ki se ne strinjajo s stališči naslednikov ZKS. Predsednik ZZB NOV lahko »mlati« po vsem in vsakomur, ki ni na pravi strani. Pa se mu nič ne zgodi!?
Slovenski komunisti so edini na svetu, ki so na število prebivalcev, po drugi svetovni vojni pomorili največ svojih staršev, bratov in sester, ne da bi za svoja kriminalna dejanja kdajkoli odgovarjali ali se zanje vsaj opravičili. Kar je gotovo razlog, da njihovi nasledniki vsako omenjanje in razkrivanje njihovih dejanj iz časov revolucije in komunistične diktature označijo za sovražni govor. To počnejo, čeprav so omenjena dejanja potrjena s tisoči dokumenti, ki se hranijo v arhivih, in sto tisoči človeškimi okostji, ki so razmetana po slovenski zemlji. Za njih poboji naših bratov in sester in množice pobeglih pred rdečimi rablji v tuji svet ne obstajajo in nič ne štejejo.
Ob vsem tem se vprašam, kje so bili in so še nasprotniki sovražnega govora, ko se iz verujočega dela državljanov Slovenije, že leta norčuje in nas omalovažuje slovenska kulturna srenja, ki bi morala biti zgled in pot do spoštovanja vseh in vsakogar? Nacionalna RTV je klonila pred pritiski in je največji glasbeni projekt v Sloveniji »Slovenska popevka« preimenovala: sedaj ostaja zgolj »Popevka«.
Nihče od »borcev« proti sovražnemu govoru se ni oglasil, ko se je »umetnica« ponorčevala iz slovenskih mater, da je namesto otroka dojila psa in je svoj umetno napihnjen trebuh zakrivala z raztrgano slovensko zastavo. Mar ni to nacionalna sramota? A ona je bila za to svojo »umetnost« celo nagrajena. Za tako nespodobno dejanje in onečaščenje državnega simbola, kar nacionalna zastava gotovo je, bi jo v času komunizma najmanj stlačili v zapor, če se ne bi zgodilo še kaj hujšega, na primer bi jo hospitalizirali v zaprto psihiatrično ustanovo …
Seveda imajo o vsem tem celo pravni strokovnjaki različna mnenja: Ali je na primer sovražno govorim, če brez dlake na jeziku povem, da si za soseda ne želim imeti migranta, ker je njegova vedenjska in moralna kultura v popolnem nasprotju z mojo? Sem ksenofob in netim sovraštvo do tujcev, če svoj življenjski prostor želim zavarovati pred nasilneži. In se pri tem sprašujem, zakaj se moje ravnanje danes tako razume? Se imamo državljani Slovenije sploh še pravico braniti pred tistimi, ki javno izražajo nestrpnost do nas kristjanov? Med nami živi mnogo muslimanov, ki so k nam prišli v času nekdanje skupne države, in z njimi živimo v miru in slogi. Bojimo pa se, da se bo s prihodom islamskih ekstremistov to ravnovesje porušilo. Zato vsako tako opozorilo na nevarnosti, ki jih prinaša nezakonito prestopanje slovenske meje, ni in ne more biti sovražni govor.
Zanimivo je, kako je v Sloveniji postala laž aksiom, za tisto stran, ki še vedno tišči »pokrovko« nad zgodovino, ki je v resnici vzrok političnega in narodovega razkola in ki traja še danes. Še več. Danes imamo elito z edino »zveličavno resnico« o preteklosti. In to se nam dogaja kljub temu, da smo mnogi še žive priče zgodovinskim dogodkom izpred 75 in 28-timi leti. Naše doživljanje tistega časa jih ne prepriča.
Ali se slovenska politična levica, ki zadnja leta z vsemi ostmi napada nasprotno stran, zaveda, da poglablja sovraštvo med kristjani in nekristjani? Se zaveda, da smo Slovenci en narod, da moramo in bomo tudi v prihodnje živeli skupaj? Bo levica nas kristjane ponovno poniževala, žalila ter nas z vsemi medijskimi topovi označevala za fašiste, rasiste, ksenofobe …?
Sme pa levica postavljati na laž vse, kar smo organizirali mobilizirali in naredili v obdobju 1990-1992, pa če tudi vsa slovenska javnost ve, da levica ni domoljubna in še manj iskrena do slovenskega naroda, oziroma, do njegove identitete. In to lahko opazimo, kako nas pripravlja na raznarodovanje. Zgodovina nas uči, da smo Slovenci katoliški narod in to želimo izročiti tudi našim zanamcem.
Da ni vse kar izrečemo ali napišemo »navadni smrtniki« sovražni govor, nas opozarjajo pravni strokovnjaki in tudi moralni teologi. Ločnica med enim in drugim je nedoločena. Potrebno je potegniti črto, tudi med vzrokom in posledicami. Govoriti o sovražnem govoru po dolgem in počez, ni modro. Saj s tem vzpodbujamo nestrpnost enem delu prebivalstva in na drugi strani zaščitniško vplivamo na tiste, ki k nam šele prihajajo. Brez dokumentov in z lažnimi identitetami. Še več. Tem so pravice dodeljene, nevladne organizacije jih s pravicami seznanjajo še pred prihodom v našo deželo. To se ne bo dobro končalo, za Slovenijo bo to nacionalna katastrofa.
Vir: Časnik.si
