Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Leta 2019 je bil s pomočjo sredstev Zveze združenj borcev za vrednote NOB posnet film Preboj, ki je nastal po spominih Franca Severja Frante, na boje na Menini planini, ko naj bi 15. marca 1945, kot najmlajši komandant, po peturni bitki rešil petsto partizanov, ki jih je obkolila SS-enota 14. SS grenadirska divizija (Galizien) z 12-tisoč vojaki. Franta je leta 2019 je postal častni meščan Ljubljane, kljub temu da je – kot tudi sam priznava v svojih spominih – sodeloval pri izboru dolenjskih domobrancev, ki so bili ubiti v Teharskih pobojih. Poleg tega je bil blizu skupinam partizanov, ki so umorile družino Jakopin.
Moja prva filmska kritika, je na Facebooku zapisal Tomaž Štih in pozval: “Film Preboj si le oglejte! Prebija zidove mnogih zablod.” Napisal je, da je na prvem mestu prepričanje, da so le desničarji pripravljeni spremljati slab program. Zdaj vemo, da so levičarji pripravljeni na uro in pol čistega mazohizma, da bi videli rdeče zvezde in slišali »Hej brigade«. Na drugem mestu spoznanje, da se ZZB, utemeljeni na socializmu, dogaja prosti trg. Ne le, da je film zasebno financiran, ampak bi lahko postal komercialni uspeh, saj nehote cilja dva velika tržišča: nekdanje jugoslovansko in nekdanje sovjetsko. To pa je zelo veliko nezahtevnih ljudi. In na tretjem mestu neizmerna zabava ob gledanju vojnega filma, ki so ga posneli milenijci, ki nikoli niso služili. In priučene bolničarke iz AGRFT. To se vidi v vsakem prizoru, kjer prav nihče od igralcev ali ekipe ni opozoril na to, da snemajo večerno komedijo za gospode srednjih let, ki so služili vojsko in za medicinske sestre. Ker pač (po milenijsko, s skupaj nič kolektivnimi izkušnjami iz vojne in medicine) nihče ni imel pojma, da kaj počnejo narobe. “V komentarjih je nekaj teh komičnih spoilerjev, gledati ob pivu,” je še podal obvezno navodilo.
Štihova filmska kritika je nemudoma požela sadove – “Hvala za tole filmsko kritiko, sem bil v sebi prepričan, da si tega skrpucala pač ne bom nikoli ogledal, ampak sedaj, ko vem, da film spada v žanr komedije, pa sem si premislil,” je sporočil hvaležni bralec. Zgodba filma Preboj je sicer nastala po knjižni predlogi Past na Menini planini, ki jo je napisal Franc Sever Franta – partizanski komandant, ki naj bi v bitki na Menini planini s svojim načrtom za preboj rešil življenja skoraj 500 borcev in bork. V filmu spremljamo sedaj že 96 letnega Franto, ki piše spomine in se ob tem spominja marca 1945, “ko so se skupaj s soborci znašli v tako nemogočih okoliščinah. Na eni strani je namreč partizane pestila huda zima v snegu, mrazu, pomanjkanju hrane, vode, opreme, oblačil in municije, ter na drugi strani izurjen in vrhunsko opremljen nemški peklenski vojaški stroj, katerega edini namen je bilo uničenje vseh partizanov,” so zapisali v opisu filma in opisali bitko na Menini planini kot epopejo slovenskega partizanstva. A če film pogledamo malo pobližje, lahko opazimo mnogo “umetniških” dodatkov in napak.
“Partizan beži sto metrov pred Nemci, skozi globok sneg. Pribeži do treh dreves in se skrije pod hlod ter se tako reši. Kakšna neverjetna sreča, da naletiš na verjetno edine tri Nemce v Wermachtu, ki ne znajo slediti stopinjam v snegu,” je Štih opisal prvi izbrani prizor. Nekdo ga je spomnil, da je režiser filma morda dobil idejo v filmu Rambo, a je ob tem pozabil, da v snegu ostanejo vidne sledi. “Kako prosim, Nemci? Nemci my ass. Ukrajinci iz Galicije, ki je bila vzhodni del Avstro ogrske, pomeni malodane sonarodnjaki, ki so vedeli, da je vojne konec in jim ni bilo do umiranja za prazen nič,” pa je komentiral drug uporabnik Facebooka in v dokaz svojih besed dodal tudi povezavo. “No, potem je pa bolj razumljivo, ker Ukrajinci pa res nimajo izkušenj s snegom,” je ugotovil Štih in pripomnil, da Ukrajinci v filmu sicer govorijo tekoče nemško, imajo pa malo slovenskega naglasa.
Partizan bombo tipa “Stielhandgranate” (ki deluje na poteg vrvice), aktivira tako, da jo udari ob skalo ter vrže na Nemce. In bomba kljub temu eksplodira. Nemec izstreli granato. Brez polnjenja. Za nekaj, kar nima pogojev, torej smodnika, da bi letelo dlje od parih metrov, jo odnese neverjetno daleč. Ampak to ni najbolj nenavadno…najbolj nenavadno je, da izstreli granato brez detonatorja in ta kljub temu eksplodira. Kakšne so možnosti za to?
In to iz minometa, ki ima luknjo. Kakšen šlampast vojak /brez kakršnegakoli odnosa do svojega življenja in življenja soborcev/ ne javi, da je v minometni cevi luknja v smeri proti notranjosti orožja? Ni čudno, da so izgubili vojno. S tem pa čudežev z Menine planine še ni konec. Enako nenavadni sta optika na minometu in minomet (iz prihodnosti!), saj to ni nemški minomet iz 2. svetovne vojne. So morda malce pomešali s filmom Nazaj v prihodnost?
“Priučena bolničarka (iz AGRFT!) naredi prvi učinkovit tourniquet iz preperele vejice v zgodovini,” je Štih opisal prizor, ko bolničarka skuša rešiti življenje svojega težko ranjenega kolega – kar pa ji na žalost ni uspelo.
“Franta pa v vsakem prizoru zamenja orožje. Enkrat MP40, drugič Luger s kopitom, tretjič PPSh-41 … zakaj ne pokažejo še onega z golf torbo, ki v bitki teče za njim in vse to nosi,” je Štih opazil detajl, da ima Franta vsakič novo orožje, kot da za njim prevažajo celotno orožarno.
1. Franta ob vsej, khm, osebni porabi – kot pravi partijec jamra, da je treba “varčevati s strelivom”.
2. Težke ranjence ukaže nafilati z morfijem in (pri minus dvajset stopinjah!) skriti pred Nemci “pod veje, da se bodo ponje vrnili pozneje”.
3. In na koncu filma se Franta iz doline smeji: “Ali Nemcem javimo, da granatirajo prazen vrh planine?” (ne, Franta, ni prazen, tam ste pustili težke ranjence … pod vejami … ampak vsaj zebe jih ne)
Avtor: Tomaž Štih
