Piše: Stane Granda (Časnik)
Evropski rasizem: Opraviti imamo z demonstracijo večvrednosti pripadnikov določenih regij, če hočete po starem: germanskega in romanskega sveta nad slovanskim.
Evropska zveza je največji dosežek politike evropske krščanske demokracije. Zvezde na njeni zastavi iz Marijinega venca so dovolj zgovorne. Bila je upanje za evropski mir in preseganje sovraštva, katerega vrh sta bili obe svetovni vojni, zadnje upanje za države, ki so krvavele pod komunističnim totalitarizmom. Zaradi gospodarske in civilizacijske uspešnosti je postala simbol večvrednosti krščanstva in demokracije. Normalno tudi življenjski in preživetveni cilj osamosvojene Slovenije. Ob njeni vključitvi vanjo so mnogi Slovenci opozarjali, da Evropska zveza ni varuh niti garant notranjepolitične demokracije v Sloveniji, da Evropa ne bo v njej opravila tistega, kar morajo njeni državljani. Zato je razočaranje toliko hujše.
Združevanje Evrope so kljub načelnemu internacionalizmu levičarji sprejeli na nož
Spomnimo se samo, kaj so pisali o njej neodvisni mediji. Eden njenih velikih mož Bavarec Franz Josef Strauss je bil strah in trepet slovenskih komunistov. Srečanje Staneta Kavčiča z njim je bila ena začetnih točk Kavčičevega političnega samomora. Danes ugotavljamo idejno in socialno izpraznjenje evropske in svetovne levice. Ne ve ne kod ne kam, ve pa, kaj hoče. Oblast. Kot bi jih prevzeli nekdanji komunisti evropskih komunističnih držav, preoblečeni v socialdemokrate. Tega jim ne moremo očitati, saj so to dosegli po demokratični politični poti. Dolgo so podpirali protikrščanske sile, ki so kulminirale v Lizbonski pogodbi, kjer so dosegli, da krščanstvo ni temeljni duhovni vir nastanka združene Evrope. Zmagovalcem ne gre nikoli očitati zmage, poraženci morajo priznati svoje kapitulantsko delo in skušati popraviti, kar so zavozili. Ali to resnično hočejo, ali so sposobni? Trenutno na nobeno od teh vprašanj ni mogoče pozitivno odgovoriti.
Evropski rasizem germanskega in romanskega sveta nad slovanskim
Danes je največja vrednota Evropske zveze kultura LGBTIQ. Presegla je ideološke delitve in razglasila svobodno LGBTIQ-ljubezen za jedro Evropske zveze. Z njo ta stoji in pade, v njenem imenu je dovoljeno vse, tudi pot v kolektivni samomor evropskih krščanskih demokratov. Tudi znotraj evropske krščanske demokracije je zmagala negativna selekcija. Poglejmo njeno evropsko vodstvo. Utelešena avtodestrukcija, ki jo po mili volji usmerja socialist. Frans Timmermans. Njegova politika in ravnanje ne kažeta samo njegovega prepričanja o večvrednosti lastne ideologije, ampak tudi o večvrednosti zahodne Evrope v primerjavi z evropskim vzhodom.
Evropski rasizem
Opraviti imamo z demonstracijo večvrednosti pripadnikov določenih regij, če hočete po starem: germanskega in romanskega sveta nad slovanskim. Evropski rasizem! V tem verjetno ni osamljen, ampak ga velik del evropske desnice podpira. Desnica ne dojema, da Timmermans & Co., gre za zelo široko koalicijo, zaradi zrušitve komunizma in v njihovih očeh zmage desnice vodijo nekakšen revanšizem, žrtev tega pa so katoliške Poljska, Madžarska in Slovenija. Ne trdimo, da ne delajo napak, vendar so te zgolj povod za globalno ideološko obračunavanje, ki v teh državah meji na ogrožanje demokracije in vrača na oblast post totalitarne oblastnike. Predstavljajo norčevanje iz trpljenja žrtev komunističnega režima, taboriščnikov, tudi povojnih množičnih pobojev. Demokracije niso dobili kot on v zibko, ampak so morali za njo veliko pretrpeti, mnogi so za to darovali življenja.
Nerazumljivo je, da je naše poslance sram o tem odkrito spregovoriti. V slovenskem primeru se prerivanje s Timmermans & Co. sprevrača v ogrožanje temeljev osamosvojitve, katere integralni del je zrušitev totalitarizma.
Sedanjost je tragična, prihodnost odprta!
Sveta vojna proti nasprotnikom krščanstva bi bila v iskanju izhoda iz vse bolj ne žalostnih, ampak že tragičnih razmer kronska neumnost. Vnaprej obsojena na poraz. Tudi o LGBTQ ne gre moralizirati, saj tako kot liberalni kapitalizem presega ideološke in moralne delitve. Rešitev je v ponujanju alternative, ki lahko že srednjeročno prinese spremembo. Zgodovina, posebno pa še zgodovina krščanstva nam že od antike dalje sporoča, da je ideološki boj uspešen, če je povezan s socialnim vprašanjem. Del tega je tudi nesrečno migrantsko. Mogoče bi ga bilo dobro dopolniti še z ekološko problematiko. Obojega se je treba lotiti globalno. Imamo Cerkev kot globalno organizacijsko osnovo, imamo papeža, ki to razume. Temeljni problem smo mi sami. To se vidi tudi v odnosu do sv. očeta, ki ima največ nasprotnikov v lastnih vrstah. Sedanjost je tragična, prihodnost odprta!
