Piše: Ivan Štuhec (Casnik.si)
Vse revolucije so uporabile psihopate za najbolj umazana dejanja. Gospodje ideologi pa so sedeli ali na akademijah ali na univerzah, v času vojne pa v svojih dobro zavarovanih skrivališčih, kot je bilo v primeru naši partijskih šefov v Kočevskem Rogu.
Ob vsakem državnem praznik, ki ima vedno simbolično moč, se potrjuje velika zmota tistih, ki govorijo: Pustimo preteklost, glejmo v prihodnost. Zgodovinski spomin je izjemno pomemben temeljni element sleherne skupnosti. Te preprosto ni, če ne gradi na spominu na tiste dogodke, ki so sooblikovali njeno samopodobo.
Če želimo 27. aprila praznovati dan upora proti okupatorjem, je nujno, da je v ozadju dogodek, resničen, ne izmišljen ali naknadno določen
Naše telo se v materialnem smislu regenerira vsakih sedem let tako temeljito, da od starih celic ne ostane nobena. Naš duh pa gradi na spominu, ki ga za seboj puščajo dogodki. Dogodki, ki so se nas tako dotaknili, da jih ne moremo pozabiti. Na osebni in medosebni ravni se to dogaja na način, ki ga izrečemo z stavkom: “Tega mu ne bom nikoli pozabil.” V dobrem pomeni, da bom vedno hvaležen, v slabem, da bom kuhal zamero in jezo do smrti. Moč spomina je izjemna. Če so v spomin vneseni napačni podatki in izkrivljena dejstva, je toliko teže spreminjati osebno ali kolektivno miselnost. Kakšne težave imamo na kolektivni ravni s tem, se vedno znova pokaže ob praznovanju nečesa, kar je posledica ideološkega konstrukta, ne pa dogodka, ki bi verodostojno potrjeval vrednost praznika.
Če želimo 27. aprila praznovati dan upora proti okupatorjem, je nujno, da je v ozadju dogodek, resničen, ne izmišljen ali naknadno določen. Na dan državnosti, 25. junija, smo dejansko razglasili samostojno državo, 26. decembra smo se dejansko na plebiscitu odločili za samostojno državo z veliko večino.
Niti režimski zgodovinarji niso mogli sestaviti popolne laži
Zgodovinska dejstva govorijo o tem, da se je v Vidmarjevi vili sestala protiimperialistična fronta in da se ni nič zgodilo takega, kar bi dvajset dni po napadu Hitlerja na Jugoslavijo predstavljalo resen sestanek in strateški razmislek o odporu proti vsem okupatorjem, ki so zasedli slovensko ozemlje. Še najmanj pa je šlo za ustanovitev Osvobodilne fronte, na kar se sklicujejo novodobni levičarji. Dovolj bi nam moral biti vpogled v Zgodovino Slovencev, ki je izšla pod komunistično oblastjo, da bi tako rekoč na isti strani odkrili nedoslednost zgodovinopisja.
Pod naslovom Odpor na strani 744 beremo, da je bil prvi korak k odporu pod vodstvom komunistične partije storjen z “ustanovitvijo OF slovenskega naroda 27. 4. 1941. To dejanje je omogočilo predhodno delo KPS, sprožilo pa je pravi proces združevanja slovenskega naroda, in to ne glede na versko in politično prepričanje posameznikov”. Na naslednji strani pa so objavili faksimile letaka s konca aprila, ki poziva k uporu, in sliko Vidmarjeve vile, kjer je bila ustanovljena, tako piše, “26.4.1941 Protiimperialistična fronta slovenskega naroda”.
Kot vidimo, se niti režimski zgodovinarji niso mogli popolnoma zlagati, za kaj je dejansko šlo 26. aprila. Niti slučajno pa ni šlo za združevanje slovenskega naroda, ne glede na versko in politično prepričanje. To trditev si je preprosto – bivši duhovnik in režimski zgodovinar – Metod Mikuž izmislil. Mimogrede: njegov nekdanji sošolec iz bogoslovja mi je znal povedati, da je Mikuž v bogoslovju užival privilegij svoje sobe, v kateri je lahko igral violino in kadil. Iz tega privilegija bi se težko rodila zamera do Cerkve, še manj do škofa Rožmana, ki je to vedel in dopuščal.
Krilatica, da zgodovino pišejo zmagovalci, ne drži, ker noben zmagovalec ne more biti večno na oblasti
In na podlagi te laži bivšega duhovnika je komunistični režim farbal Slovence in Slovenke vse do devetdesetih let in to nadaljuje vse v naš čas. Tistim, ki dan upora proti okupatorjem postavljajo na resničen dogodek, kot je bil spopad tigrovcev z orožniki in italijansko vojsko na Mali gori nad Ribnico, očitajo, da spreminjajo zgodovino. Da, spreminjajo v zgodovino zapakirane laži in prevare. A ker je slovenski zgodovinski spomin komunistično kontaminiran, bi radi, da pustimo preteklost, ne pa da jo spreminjamo. Pustiti preteklost je dejansko v službi ohranjanja neresničnih, izmišljenih in prikrojenih razlag vsega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. Z drugo besedo: gre za politični cilj kontinuitete nekdanjega totalitarnega režima v sedanjost.
Sestavni del te kontinuitete pa so tudi revolucije kot način postavljanja oblasti. Od francoske revolucije naprej se zdi, da je to eden od legitimnih načinov spreminjanja državne ureditve. V času, ko je v naravoslovju zavladala dogma o evoluciji, je v družboslovju zavladala dogma o revoluciji. Obema pa je skupno, da vedno zmaga močnejši. Od tod znana krilatica, da zgodovino pišejo zmagovalci. Da, pod pogojem, da so večno na oblasti in da s silo in močjo dokazujejo svojo zmago. V realnosti pa ni tako.
Zmagovalci križanega Kristusa so bili judovski veliki duhovniki, s Herodom in Pilatom na čelu. Kristus je bil poražen. Paradoks zgodovine je, da on še vedno živi, zmagovalci nad njim pa so ostali zapisani v zgodovino kot prevaranti, nasilneži in krivični sodniki.
Komunistične šole so prale možgane tudi kristjanom
Obnavljanju revolucionarnih metod, parol in groženj smo priče vedno, ko po Ljubljani in Mariboru zakolesarijo otroci revolucije. Njihov praznik je postal 27. april, ker se borijo proti zahodnemu imperializmu, ki ga imenujejo liberalni kapitalizem, in proti Janezu Janši, ki ga razglašajo za fašista. Deset tisoč protestnikov v Ljubljani je približno takšen procent, kot je bilo komunistov pred drugo svetovno vojno. Po SD-jevskem poslancu Matjažu Hanu so med njimi tudi volivci desnih strank, kar očitno diši po OF, kot jo je razlagal Mikuž. Sam Hanove trditve niti ne bi povsem izključil, saj je med kristjani vedno kdo, ki sledi Mikuževim ali Kocbekovim idejam. Končno so komunistične šole prale možgane tudi kristjanom.
Če novodobnim revolucionarjem dodamo še odlično medijsko pokritost in mednarodno podporo, tako medijsko kot protestniško, nismo daleč od ponovitve že videnega. Morda koronačas ni najbolj primeren za revolucije, lahko pa se sprožijo popolnoma drugačni mednarodni konflikti, ki ustvarijo ustrezne razmere za revolucionarne prevrate.
Dokler v slovenski zavesti ne zavržemo sleherne oblike revolucionarnega in drugega nasilja, smo stalno ogroženi, da se nam zgodovina ponovi, ker je preteklost treba pozabiti.
Duh kulturnega marksizma bo razkrojil Evropo
Tako imenovana nova levica je na pohodu na globalni ravni. Kulturni marksizem odlično deluje po medijskih hišah, ki so demonizirale vse, od Trampa prek Orbana in sedaj Janšo, ker bo prevzel vodenje EZ. Očitno so svoje celice utrdili tudi v bruseljski birokraciji. Duh kulturnega marksizma bo razkrojil Evropo, ker se ta duh ne da voditi solidarnosti, ampak revolucionarnosti. V tem duhu del slovenske javnosti podpira mariborsko dijaštvo, ki je kršilo pravila, postavljena za to, da varujemo zdravje in življenje ljudi. Niso tudi cestnoprometni predpisi za to? Pa se kdo zgraža, če osemnajstletnik krši te predpise in pride pred sodišče? Nihče, ker ga imamo za dovolj starega, da razume, zakaj je treba te predpise upoštevati. Logično, v primeru protestnikov pa gre za nekaj drugega, gre za instrumentalizacijo dijaštva v politične namene. Tudi to je sestavni del revolucionarne agende.
Vse revolucije so uporabile psihopate za najbolj umazana dejanja
Za slovensko miselnost naj bi veljalo, da smo introvertirani, da raje posežemo po samomorilskih metodah kot po umoru in uboju. Začenši s poboji med drugo svetovno vojno in po njej, to ne drži. Takrat so si nekateri dali duška. Res jih je večina kasneje tudi naredila samomor. Zadnje čase smo tudi priče pogostim družinskim tragedijam zaradi nasilja. Grožnje s smrtjo in genocidom določenih skupin, kot smo kristjani ali kakšna politična opcija oziroma politik, so postale del vsakdanja folklora paranoikov in drugih psihičev, ki jih kamere delajo za enodnevne junake družbenega stanja v državi.
Kdo ve, koliko mladeničev in mladenk iz slovenskih Krop, nabavlja orožje in se pripravlja za dan D?
Ne samo, da jih mediji skozi celotno mladost vzgajajo v nasilju, nasilje kot metoda se tolerira tudi v javnosti. Čas, kot je koronačas, samo potencira okoliščine, ki so ugodne za sproščanje agresije, ki ni od včeraj, ampak ima vedno dolgo brado in nerazrešene konflikte, ki jih ljudje nosijo v sebi.
Ne pozabimo: vse revolucije so uporabile psihopate za najbolj umazana dejanja. Gospodje ideologi pa so sedeli ali na akademijah ali na univerzah, v času vojne pa v svojih dobro zavarovanih skrivališčih, kot je bilo v primeru naši partijskih šefov v Kočevskem Rogu.
