Piše: časnik.si
Bil je večer novega začetka, spominjam se, kako je bila posajena lipa. Potem pa jutro, ko so prišle tiste besede, ki si jih ne želiš slišati, kaj šele doživeti: »Vojna!«
Kako lahko govoriš o narodni zgodovini otroku, ki ne dojame, zakaj se nekdo tako zelo trudi, da bi mu razložil tisočletne sanje prednikov? Najboljša šola je življenje samo, ki vedno znova preseneča. Bila je kresna noč, sadili smo lipe, po vsej deželi se je širil vonj poletja in visokih trav. Takrat, ko si zabubljen in se preobražaš iz otroka v človeka, takrat te ne zanimajo drevesa ne pesmi neskončne besede, ni ti mar za uniforme, ampak samo čakaš, da poletiš. Zate obstaja resnica, ki si jo spoznal po svoje. Ne veš, da ima resnica svojo pot, ampak upaš, da si že vse slišal in si sam v svojem svetu najboljši.
Dan potem ko je bila posajena lipa, se je začela vojna
Bil je večer novega začetka. Spominjam se, kako smo posadili lipo; kot otrok, ki ga ne zanima politično dogajanje, sem bila prepričana, da sadijo lipe po vsej Jugoslaviji. Lepa prireditev, malo smo peli, pa sadili in nazdravili, krasen uvod v poletje. No, in ko je sonce posijalo v nov dan, mi ni bilo nič več jasno, kaj pomeni vsa ta panika z vojsko in kaj se v resnici dogaja. Je že narava uredila tako, da se gosenica v obdobju, ko je zabubljena, ne vznemirja zaradi dogodkov okrog sebe. Tako se je pisala nova zgodovina naroda, ki je stopil na pot svobode, o kateri so sanjali že mnogo kresnih noči pred nami.
Bilo je jutro, bil je res krasen sončen dan, pa so prišle tiste besede, ki si jih ne želiš slišati, kaj šele doživeti: »Vojna!«
Kako je bilo mogoče razmeti besede: »Pri nas je vojna!« če pa smo ves večer prej peli in sadili drevesa?
Vse življenje sem preživela ob vojašnici, ki ima na tem delu Evrope eno največjih skladišč orožja. Orožje so vozili, prekladali, zlagali, preštevali, z njim so ravnali kot z neodkritim zakladom. Takrat pa je v prvih dneh samostojne domovine iz tega nastal problem. Živo se spominjam, kako so se pogovarjali o evakuaciji cele vasi, ker nam je grozila nevarnost hude eksplozije. Pa je res dobro, da si otrok: ko je težko odraslim, ti sprejmeš tako, kot je, zaupaš, da se vendar odrasli znajo pogovarjati in uporabljati svojo pamet. Spominjam se občutka, ki sem mu dala ime marioneta brez vrvic. Tako smo zrasli čez noč iz nepomembnih lutk v odgovorne, enotne, zrele državljane čisto nove države.
Igra z orožjem se je zaključila z uspešno akcijo Teritorialne obrambe, za nas pa je pomenilo, da ni poražencev niti zmagovalcev, če ni zdrave pameti in posredovanja ob primernem času.
Več si lahko preberete TUKAJ.
