V petek, predzadnjega v februarju, smo bili priče zanimivemu dogodku, popolnoma nesprejemljivem za standarde zahodnih demokracij. Približno dvesto levičarskih nestrpnežev, prisesanih na državna korita, se je namenilo protestirati proti vladi, ki jo bo (če ne bo kakšnih nepredvidenih presenečenj) vodil Janez Janša, predsednik Slovenske demokratske stranke in dolgoletni prvak opozicije. Skupek razsrjenih protestnikov, povečini mladih anarhistov, jugonostalgikov iz bivših južnih republik ter peščice levičarskih ”intelektualcev” se je popoldne zbralo na Trgu republike, v glavnem mestu Slovenije ter krenilo pred sedeža strank SMC in DeSUS. Slednje se je zgodilo z namenom, da bi lahko tako izlila svoj gnev na stranki, ki sta omogočili nastanek tretje vlade Janeza Janše.
Divjanje se je pričelo na Trgu republike in se nadaljevalo pred sedežema strank najverjetnejše nove koalicije. Udeleženci, večinoma neurejeni in agresivni, so neubrano kričali gesla proti nastajajoči novi vladi in nosili transparente s sovražnimi gesli. Med udeleženci smo lahko videli Svetlano Slapšak, glavno avtorico najbolj agresivnih in neargumentiranih napadov na desno politično opcijo. Videli smo južnjaške nestrpneže, povečini bivše oficirje premagane JLA, ki so kričali ”Ubi Janšo”. Priložnost smo imeli videti tudi zajetno število homoseksualcev, lezbijk, džankijev in ostalega roba slovenske družbe.
Skratka zbor marginalcev, bi lahko mirno rekli. Poraja pa se vprašanje, česa se levičarski marginalci tako bojijo, da so bili pripravljeni pred celo Slovenijo demonstrirati svojo nestrpnost in primitivnost?
V prvi vrsti se (upravičeno!) bojijo, da se bodo njihove rezine kruha, ki jim ga reže država na račun slovenskih davkoplačevalcev, bistveno stanjšale. Pomislimo namreč, kdo vse med ”intelektualci” sestavlja to četico levičarskih nestrpnežev? Razni levičarski umetniki, filozofi in teoretiki enakosti spolov ter ležerni in neuporabni delavci v javnem sektorju, nastavljeni po političnih (levičarskih!) vezah. Ki so se od svojih očetov naučili, kako se na podlagi borčevskih in oficirskih privilegijev brezsramno prisesati na državni proračun.
Drugič. Bojijo se sproščene družbe ter sodobnih demokratičnih standardov. Nagonsko se bojijo, da je bil to eden njihovih zadnjih nestrpnih shodov. Bojijo se, da se bo na borčevskih proslavah prenehalo demonstrirati simbole bivšega totalitarnega režima. Ter da bo prepovedano javno razkazovanje orožja, ki ga komunistični borci in njihovi (vse številnejši) nasledniki, seveda dodobra podprti s pravo pahljačo privilegijev, privlečejo iz javnosti še neznanih arzenalov orožja.
Tretjič. Bojijo se delovanja pravne države. Vedo, da se v tem primeru ne bo mogel več zgoditi levičarsko – medijski konstrukt, imenovan ”afera” Patria. Da se ne bo mogla zgoditi zavržena obsodba opozicijskega vodje iz popolnoma prozornega razloga – kraje volitev z namenom nelegitimne osvojitve oblasti za vsako ceno. Da se ne bo moglo več brezsramno kadrovati po zajetnem javnem sektorju ter povsod nastavljati svoje ljudi. Da se nenazadnje ne bo moglo več prisluškovati politikom, podjetnikom in gospodarstvenikom.
Srh pred koncem na družbenem robu
To so razlogi, zaradi katerih so bili levičarsko – totalitarni osebki iz moralnega in družbenega dna pripravljeni demonstrirati svojo ideološko vulgarnost in aroganco veljavnih demokratičnih standardov, ki dopuščajo, da pa vendarle po tolikih letih levičarske oblasti sme na oblast priti tudi desnosredinska koalicija. Sestavljena iz strank, ki so (vse skupaj) dobile absolutno večino glasov slovenskih volivcev. Ter pri tem pripravljeni namerno pozabiti, da jim je to zakuhal njihov lastni ”novi obraz”, premier in predsednik instant levičarske stranke Marjan Šarec, ki je nepremišljeno skočil v prazen bazen in s prenagljenim odstopom z mesta predsednika vlade povzročil hudo politično krizo. Protestniki se tudi zavedajo, da je njim tako osovraženi Janez Janša ta trenutek močnejši kot kadarkoli prej ter da ima desnosredinska koalicija sijajno priložnost pred celo Slovenijo demonstrirati svoje sposobnosti in delovanje v skupno dobro vseh državljank in državljanov.
Skratka, trepetajo pred z njiovega vidika najhujšo nočno moro, da pa je morda le napočil čas za temeljito zamenjavo oblasti. Ki utegne biti, bognedaj, tudi dolgotrajna. Najbolj pa jih spreletava srh ob pomisli, da bodo končali onkraj središča medijske pozornosti ter na družbenem robu – tam, kamor tudi spadajo!
Drago Sopčič/Nova24TV
