Piše: Blagovest.si
V kratkem bo minil mesec dni od prvih objavljenih pričevanj, ki bremenijo znanega jezuitskega teologa patra Marka Rupnika. Kot smo lahko pričakovali, so se komentarji v javnosti glede omenjenega škandala precej vrteli okoli dejstva, da se takšen škandal ne bi mogel zgoditi, če Cerkev ne bi predpisovala obvezni celibat (torej neporočenost) za duhovščino. Ergo: celibat je kriv za takšne dogodke, tudi za spolne zlorabe otrok.
Ta urbani mit je zadnje čase zaslepil celo nekatere katoliške izobražence – morda tudi zaradi dejstva, ker se večina izstopov iz duhovniškega stanu zgodi zaradi želje po drugačnem življenju, saj se mnogi duhovniki počutijo strahovito osamljeni in neljubljeni (zadnji odmevni izstop se je zgodil v župniji Velika Polana v murskosoboški škofiji, pred meseci pa tudi na Jesenicah v ljubljanski nadškofiji, vendar vzroki nikoli niso bili javno pojasnjeni).
Poglejmo najprej osnovna dejstva o celibatu. Sedanji Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 okvirno določa, da je celibat obvezna norma za (škofijske) duhovnike zahodnega (latinskega) obreda, medtem ko imajo duhovniki vzhodnega obreda (npr. v eparhiji Križevci na Hrvaškem, ki pokriva tudi grkokatoliške duhovnike v Sloveniji) možnost poroke, vendar še pred posvečenjem. Takšna ureditev velja sicer za stalne diakone, izhajajo pa iz cerkvenopravne ureditve, sprejete na trulanski sinodi (7. stoletje), kjer je sprejeti šesti kánon določal: »Apostolske določbe naročajo, naj tisti, ki vstopajo v kleriški stan neporočeni, takšni ostanejo; le bralci in pevci se smejo poročiti. Subdiakon, diakon ali duhovnik, ki se poroči, bodi odstavljen; če se pa subdiakon, diakon ali duhovnik hoče zakonsko poročiti, naj to stori preden prejme redove in postane klerik.« Medklic: omenjena sinoda, ki je potekala v Konstantinoplu (Carigradu), je bila sicer predmet spora med zahodno in vzhodno Cerkvijo, vendar so zakonske ureditve prešle v sedanjo konstitucionalno ureditev tako katoliške Cerkve kot vzhodnih pravoslavnih Cerkva.
Več si lahko preberete TUKAJ.
