Piše: T. F.
Novinar znanega avstrijskega časopisa Die Presse Karl Peter Schwarz se je razpisal o tem, kako razsežne politične posledice imajo lahko napačno interpretirane fotografije za posameznike in da je bilo takšnih primerov v zadnje pol stoletja v politiki ogromno. Posamezniki so se v težavah znašli predvsem zaradi moraliziranja medijev, ki je bilo večkrat na robu obrekovanja in skrajno zlonamerno. Včasih pa tudi zelo nazorne fotografije niso dovolj za “moralno medijsko obsodbo”, na primeru klanjanja Tanje Fajon komunističnemu klavcu Borus Kidriču ugotavlja omenjeni avstrijski novinar.
Prvi primer, ki ga Karl Peter Schwarz navaja, se je zgodil 27. aprila leta 1964, ko je Lyndon B. Johnson klepetal z gosti na travniku Bele hiše. Z njim sta bila njegova dva angleška “beagla”. Na fotografiji je predsednik, ki psa vleče za ušesa. Ob natančnejšem ogledu fotografije bi po mnenju avtorja teksta lahko videli, da je pes izgledal srečen in da se je igral s svojim gospodarjem. A se je fotografija izrabila v namene političnega obračunavanja s predsednikom, ki je bil na položaju šele pet mesecev – označili so ga namreč za mučitelja živali.
“Kolikor se spomnim, je bil to prvi politik, ki je bil prvič v resnih težavah zaradi fotografije. Johnson, ki je stopnjeval vojno v Vietnamu in ni uspel v vojni proti revščini, se je večkrat poskušal upravičiti. Nekaj mesecev pred smrtjo je celo posnel zapis z naslovom Psi so mi bili vedno prijatelji, s katerim je dokumentiral svojo ljubezen do psov. Lahko ga slišiš jokati v duetu s psom Yukijem,” piše Schwarz.
Nasmejani krščanski demokrat Laschet problematičen za medije, nasmejani socialist Steinmeier ne
Dandanes, v času digitalne slike, je vse skupaj bistveno drugače. Pametni telefon je v paparazza spremenil praktično slehernega posameznika, ki lahko fotografira nekoga drugega in nekje objavi sliko, proti čemur nenasilnih sredstev praktično ni. Armin Laschet je po mnenju novinarja časnika die Presse najmlajša vidna žrtev tega fenomena, saj so ga označili za nasmejano pošast, ker se je kot kandidat za zveznega kanclerja, sicer član Krščanskih demokratov, nasmejal na tiskovni konferenci, kjer so bili sicer vsi zaskrbljeni zaradi razsežnosti uničujočih poplav.
Novinar časopisa die Presse na tem primeru opozarja na dvojne novinarske standarde, saj za te iste novinarje, ravno nasprotno, ni bila zanimiva fotografija nemškega predsednika Franka Walterja Steinmeierja, ki prihaja iz vrst Socialnih demokratov in ki se je prav tako smejal. “Steinmeier je bil manj zanimiv za hipermoralne novinarje, ker ne kandidira za napačno stranko,” ugotavlja Schwarz.
Članek je sicer že dosegel slovensko tvitosfero, saj ga je na Twitterju delil direktor Urada Vlade za komuniciranje Uroš Urbanija, ki je Slovenski tiskovni agenciji namignil, da ji rad pomaga pri povzemanju vsebin iz avstrijskega Die Presse.
Spomnimo, slovenski mediji na čelu z STA so omenjeni medij povzemali, ko je kritično poročal o predsedniku vlade Janezu Janši. Ko je denimo srbski liberalni medij B92 pisal o “dveh licih Tanje Fajon, ki je bruseljska milijonarka in antisemitka, ki skupaj s stranko prebiva v ukradeni judovski vili”, so slovenski mediji to gladko spregledali. Morda bodo imeli tokrat več sreče.
