11.3 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Ali res samo desni populizem?

V zadnjem času, to je neposredno pred evropskimi volitvami, ki bodo koncem maja, lahko slišimo ali preberemo v “mainstream” medijih, da Evropo, kot jo poznamo, evropsko demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin in ne na zadnje evropski življenjski standard za vse ogroža desni populizem. Ta pojem največkrat povezujejo z osebnostmi, kot so Marine Le Pen, Matteo Salvini, Viktor Orban in drugi. Ne bi želel opravičevati pogledov in stališč katerega koli od naštetih, moram pa priznati, da medijska gonja proti pravkar omenjenim in drugim populistom v meni vzbuja vtis, da gre za poizkus te osebnosti ožigosati z nečim nedefiniranim, v konkretnem primeru s populizmom, in potem temu pojmu dati izredno slabšalni pomen in jih tako politično onemogočiti. V ne tako davni preteklosti so pri nas za diskreditacijo oseb, ki ji je pogosto sledila tudi eliminacija, služile oznake, kot sta kapitalist in kulak. Ob tem bi od “mainstream” medijev pričakoval vsaj toliko novinarske etike, da bi jasno definirali pojem populizem in jasno odgovorili na vprašanji, ki se postavljata sami po sebi: ali je populizem res samo desni in ali ne obstaja tudi levi populizem?

 

Tema dvema vprašanjema se sam nikakor ne mislim izmikati. Zato bom to kolumno nadaljeval z definicijo populizma, kot ga jaz razumem. Zame je populizem vsako politično gibanje, ki volivcem obljublja na videz ali največ kratkoročno vabljive rešitve, čeprav se dobro zavedajo, da so te neuresničljive ali pa bodo že srednjeročno, če ne to, pa zagotovo dolgoročno povzročile nemajhno škodo. Pri tem populisti računajo, da se večina volivcev ne ukvarja z analizami političnih in gospodarskih dogajanj ali teh celo ni vešča. Populisti tako poskušajo za pridobivanje glasov izkoristiti nepoznavanje ali neznanje volivcev. Populizem je torej v bistvu prevara volivcev.

Če uporabim zgornjo definicijo populizma in pogledam proti desni, ga najdem vsaj pri skrajnih nacionalistih in evroskeptikih. Ti izkoriščajo nepoznavanje večine volivcev, kako Evropska unija deluje in kako je njen obstoj vplival na gospodarsko rast, produktivnost in življenjski standard v Evropi, in slikajo svetlo prihodnost po izstopu iz EU, za kar se oni zavzemajo. Jasno je, da bi s prispevkom za Bruselj zelo kratkoročno lahko rešili kakšen minoren problem, ustvarili pa bi slabo gospodarsko klimo in zato pešanje nacionalnega gospodarstva in znaten padec življenjskega standarda. Računajo na to, da se nepoučeni volivec ne zaveda, da nobena evropska nacionalna država ni samozadostna, in da misli le od danes do jutri, pojutrišnjem pa mu je že daljna in zato nepomembna prihodnost. O desnem populizmu tu ne bi nadaljeval, saj o njem na široko pišejo v naših “mainstream” medijih.

Že zaradi objektivnosti pa moram pogledati tudi proti levi. Če stanje tam ocenjujem po istih kriterijih, ki sem jih uporabil na desni, moram ugotoviti, da je tam  populizma bistveno več, čeprav o njem naši “mainstream” mediji ne pišejo. Na levi lahko opazimo skrajno populistično obnašanje celo pri strankah, ki se deklarirajo kot levo-sredinske. Obljubljajo več socialne države, socialno Evropo, dvig socialnih transferjev in plač, ne da bi upoštevali realne možnosti. Kot tipična primera populističnega obnašanja sedanje slovenske vlade lahko vzamemo pred nedavnim sprejeti proračun ali pa dvig plač. Sprejeti proračun je za dan ali dva največ pa za mesec dni razrešil nekatere probleme. Že v marcu pobrani davki pa bodo, kot vsa strokovna javnost napoveduje, pokazali, da je ta proračun finančno nevzdržen. Zato bo oslabil gospodarsko rast in zmanjšal konkurenčnost podjetij na evropskem trgu. Čeprav je sprejeti proračun škodljiv za dobrobit Slovenije, so se pa vladne stranke na ta račun poenotile in si z njim zagotovile še vsaj leto dni vladanja, seveda vladanja v lastno, ne v korist državljanov. Torej ima oblikovanje in sprejemanje proračuna vse značilnosti populističnega dejanja, kot sem ga definiral uvodoma. Drugi tak primer populistične politike sedanje vlade je dvig plač v začetku letošnjega leta. Ta je res prinesel vladi in LMŠ v februarskih anketah dvig popularnosti. Najkasneje marca pa so bili vsi, ki so se še pretekli mesec veselili dviga, čeprav neznatnega, osebnih dohodkov, nemalo razočarani nad podražitvami, ki so jim vzele več, kot so z dvigom plač dobili. Tudi to dejanje lahko označimo kot populistično.

Če pogledam še bolj v levo, kjer so zagovorniki neo-socializma združeni v Levici, ne vidim ničesar, razen populizma, obljub o socialni državi, ki bi v najkrajšem času vodila v revščino za vse. Vendar je za nekatere moje sodržavljane Venezuela predaleč, da bi videli do tja, na gospodarski propad komunistične Evrope v osemdesetih letih preteklega stoletja pa so že pozabili. Pozabili so na to, da če si na primer hotel oprati svoje perilo, si moral po prašek v Avstrijo ali Trst, in ravno tako po milo, če si se hotel umiti. Takrat smo imeli svojo Venezuelo doma. Skratka, kot višek populizma vidim socialistično-komunistično ideologijo, ki obljublja enakost in blagostanje, dejansko pa vodi k enakosti v skrajni revščini za vse. Dvomim, da vsaj nekateri v Levici tega ne vidijo, vendar se zanašajo, da so “uspehi” njihove ideologije od slovenskega volivca dovolj oddaljeni v prostoru ali času. In zakaj kot pravi populisti ne bi v tej prevari vztrajali, saj jim to prinaša nekaj sedežev v parlamentu in poslanske plače. Takih plač v gospodarstvu nikoli ne bi imeli.

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Populizem je tako pri nas kot tudi v Evropi resen problem. Doma je pri ekstremni desnici in preko celotnega levega dela spektra. Je nevaren za našo, evropsko demokracijo, saj vara volivce z lažnimi obljubami in prikriva njihove realne posledice. To otežuje volivcu realno presojo, saj zabrisuje povezave med obljubami in posledicami. Tako pri nas kot drugje v Evropi se je pokazalo, da soočanje s škodljivim populizmom na političnem parketu, na primer v DZ, ni dovolj uspešno. Čas za soočanja in poglobljene analize je vse preveč omejen. Resničen branik proti širjenju tako levih kot tudi desnih populističnih idej so lahko le “mainstream” mediji, ki pa se, vsaj pri nas, te svoje vloge, rekel bi poslanstva, ne zavedajo v polni meri. Tako vse od začetka gospodarske krize leta 2008, ki je spodbudila rast tako levega kot tudi desnega populizma, v naših “mainstream” medijih še nisem naletel na članek, ki bi analiziral ideje in posledice levega populizma. Res škoda.

Prof. dr. Andrej Umek

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine