Piše: Špricerjev Pepi
Še iz svojih mladih dni se spomnim, kako sem po skoraj novi zgradbi tedanje RTV Ljubljana (pravzaprav televizije) hodil malo naokrog in skrbel za varnost. Kar tako, za vsak primer. Za vsak obhod po zgradbi sem zaslužil še dodaten špricer, pivo ali karkoli je že bilo na razpolago. Po navadi ni bilo nobene posebnosti, saj so bili zaposleni vzorni delovni ljudje in občani, niti na misel ni nikomur prišlo, da bi kdaj podvomil o Titovem samoupravljanju in učinkovitih govorih Velikega gobarja o tem, da komunistični sistem nikoli ne bo šel po gobe. In dejansko ga zelene mušnice res nikoli niso likvidirale.
No, kakorkoli že, ob mojih obhodih je bilo vse, kar se je nenavadnega dogajalo v delovnem času, samo to, da je kakšno dvigalo v zgradbi »obtičalo«. V začetku sem se zaradi tega vznemirjal in sem takoj klical serviserja in gasilce. A se mi je že v začetku moje kariere strokovnjaka za javno in državno varnost zgodila rahla nerodnost. Eno od dvigal je spet obtičalo, iz njega so prihajali čudni zvoki, a nenavadno je, da nihče, ki je bil v dvigalu, ni sprožil alarma. Šel sem v vsa nadstropja prisluškovat k vratom dvigala in prav tam, kjer so bili nenavadni zvoki najglasnejši, sem začel trkati in glasno sporočati, da so gasilci na poti. In glej ga, zlomka, prav takrat je tisti, ki je bil v dvigalu, začel jezno razbijati na drugi strani, češ da delam paniko, saj je samo notri obtičal in bo že prilezel ven. In res, čez dve minuti je dvigalo čudežno začelo spet delovati, v prvem nadstropju je iz njega stopil direktor enega od naših »tozdov«, v pritličju pa ena od naših novinark na praksi, ki jo je jadrno ucvrla po stopnicah navzgor – vsaj tako so poročali očividci.
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
