Piše: P. T.
Pavel Rupar, prvak stranke Glas upokojencev, je ob prazniku Vseh svetih zapisal:
Danes ni žalosten dan zame! Danes zame ni spomin na mrtve ampak na žive! Danes sonce sveti bolj močno, kot običajno, ker greje mojo dušo!
Danes imam nešteto prebliskov, kaj moram še za časa življenja storiti! Objeti otroke, ženo.. Poklicati zveste kolegice in kolege, misliti in razmišljati, kako narediti dobro drugim, dokler sem zdrav in živ.. Komu podariti rože za časa njegovega in mojega življenja, komu dati roko, komu oprostiti pokvarjena dejanja zoper mene, prijatelje, družino.. Danes je zame dan živih, ne mrtvih!
Ker pokojni ne potrebujejo več svečk, ne ikeban in razkošnega cvetja, še solza ne… Vse, kar nosimo na grobove je prepozno! Cvetlico bi jim morali podariti, ko so bili še živi! In jim takrat reči: Rad te imam mama! Rad te imam oče..! Takrat so potrebovali tolažbo, lepo besedo, rožico, poljub.. Ko si enkrat tam pod zemljo, je vse prepozno! Za časa življenja se spomnite na mamice, očete, starejše, na brate in sestre, ljubljene osebe, prijatelje.. Živi vas potrebujejo, živi potrebujemo ljubezen, živi potrebijemo bližino, obisk, pogovor, ko jih ne bo več, bo vse zaman.. Edino molitev zanje velja bolj, kot opravičilo, ker za časa življenja nismo naredili zanje vse, kar bi lahko..
Živi imamo še čas biti dobri, boljši, ljubiti , biti prijatelji.. Pohitimo, tudi nam se življenje izteka
