Piše: Špricerjev Pepi
Partija ima vedno prvo in zadnjo besedo. To vem tudi iz lastnih izkušenj. Ko sem bil še referent za državno varnost (seveda prikriti, le redki so to vedeli) na RTV Ljubljana (in kasneje RTV Slovenija), sem moral delati po direktivah lokalne partijske celice. Prostora za samovoljo ni bilo – če bi si privoščil kaj takšnega, za kar mi partijska celica ni dala dovoljenja, bi me nemudoma sunili v rit. Najmanj to, če še ne kaj drugega.
Podobno kot pri tistih 25 poslancih, ki so si leta 1971 dovolili predlagati kar svojega kandidata za člana jugoslovanskega državnega predsedstva. Brez dovoljenja ceka(r)ja, se razume. In so seveda pobudnika akcije na hitro »upokojili« tako, da ni smel več stopiti v javnost, vse dokler ni Partija sestopila z oblasti. No, tako se je temu pač reklo. In zanimivo, tako leta 1971 kot v letu sestopa z oblasti se je omenjalo ime Marka Bulca, ampak revežu ni nikoli ratalo, da bi prilezel do Beograda. Ker je bil v svoji strelski karieri preveč pogumen: Milan K. je namreč streljal samo kozle, Marko pa se je lotil tudi slonov. In se s tem zameril afro-lobiju znotraj Titejevega Gibanja neuvrščenih.
Nadaljevanje preberite TUKAJ.
