Piše: Mravljišče.si
Bilo je enkrat konec sedemdesetih let. Moj sodelavec mi je kot mlademu juncu predlagal, da greva na pol zasebno, pol službeno pot. Morda v kakšno gostilno zunaj Ljubljane.
Predlagal mi je znano gostilno v Zgornjih Pirničah, češ imajo tam vsako soboto živo glasbo, pa še gostilniška mati rada zapoje. In res, bila je krasna zabava, prvič v življenju sem tudi na lastna ušesa slišal legendarno pesmico, ki gre nekako tako »cingu, cingu lingu lingu, tam v hladni senčici«. Priznam, meni je bila zelo všeč, mojemu sodelavcu pa tudi, tako da je začel nekoliko odločneje srkati vino in je ne glede na prijetno vzdušje postal nekoliko razdražljiv.
Žal je ob odhodu iz gostilne nekje v njeni neposredni okolici povzročil precej neprijeten incident. Tam je namreč stala skupinica nekoliko okajenih mladcev, najglasnejši je ravno pripovedoval vic o Titu in Dolancu. Moj mentor pa, ne bodi len, je stopil do njega in ga odločno »na gobec«. Seveda ubogi mladiči niso vedeli, da imajo opravka z inšpektorjem Službe državne varnosti – eden se je v obrambi spravil nanj, pa je moj častitljivi sodelavec tudi njega z udarcem položil na tla. Drugi so se razbežali, eden je šel kar v gostilno klicat miličnike, saj mobilnih telefonov takrat še ni bilo.
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
