Piše: Mravljišče.si
Draga Nika! Ne poznaš me osebno. No, jaz pa tebe zelo dobro. Tudi zaradi tvojega zlatega dedija, enega največjih strokovnjakov za medije, takoj za Francem Š(č)etincem (in njegovo zlato snaho, ki vse fašistične medije izdatno j**e v glavo) in za Jakom Koprivcem, čigar sinek je ponosni naslednik Zveze komunistov Slovenije.
In ker sem se v svoji poklicni karieri naučil, da sistem vrtljivih vrat v Službi državne varnosti odlično deluje, sem prepričan, da je dedi Božo nate zelo ponosen. Kot pravi kovač z veliko začetnico je bil vedno dobro podkovan v propagandi, navsezadnje je celo urejal Milanovo »Republiko«, kar seveda ni bila njegova edina medijska kovačnica. Včasih so nam rekli, da je podkev, čevelj za konje (tudi pisane, ki se jim reče »šarci«, no, pa tudi za »črnčece«), simbol sreče. Ker so časi, ko smo se naokoli prevažali s konji, že mimo, sem tudi sam malo pozabil na to, kakšno obutev so nekdaj nosile najbolj plemenite vprežne (nikakor pa ne po Jerneju Š. umazane in po Sekuju C. zaplankane) živali. Zdaj itak vsi vozimo avtomobile, čeprav cene goriva pa tudi elektrike letijo v nebo. In jih vžigamo s ključi, ki spominjajo na kakšen pipec. Prav s takšnim pipcem sem vžigal svojega prvega fička, ki je bil sumljivo rumene barve – še dobro, kajne, Nika, da fašisti s Trstenjakove takrat še niso obstajali, ker bi me sicer takoj vrgli iz SDV. Zato sem se tudi sam navadil, da okoli vratu nosim ključ svojega avtomobila, ki spominja na obliko pipca. Ampak to nima nič opraviti z legendarnimi stripi o kavboju Pipcu in Rdeči pesi – sam sem raje bral Alana Forda.
Več preberite TUKAJ
