Piše: Špricerjev Pepi
Glede na to, kaj vse se je decembra sedaj že lanskega leta Gospodovega dogajalo v cerkvenih vrstah, sem se spomnil, kako sem kot praktikant v začetku osemdesetih let sodeloval pri »vrbovanju« enega od klerikov, ki je bil malo preveč poskočen. No, pač revež ni sam kriv, ker je bil po naravi takšen, bil je pač velik ljubitelj deklet in se mu je zgodilo, da se je pregrešil.
No, nič takega, ampak predpisi so predpisi, pa čeprav cerkveni in čeprav je bila Cerkev že takrat ločena od države. In smo ga povabili na pogovor in mu pojasnili, da vemo za njegove grehe in da bo moral hočeš nočeš sodelovati z nami (SDV), če si želi, da zadeva ostane zamolčana. Sicer bo videl vraga, bodo vsi cajtungi pisali o njem. In je revež seveda takoj podpisal, da bo sodeloval z nami. In tudi vzorno sodeloval, saj je to s svojim podpisom tudi obljubil.
Mi, vzorni otroci socializma, si s tovrstnimi moralnimi prekrški nismo belili glave, ampak smo pa radi malo »pošlatali« koga, ki je bil službeno zavezan k določenim normam obnašanja, pa četudi je to celibat. Še raje pa smo imeli tiste, ki so grešili z osebami istega spola, saj je bilo to kaznivo tudi po tedanjih socialističnih zakonih, kar je seveda motilo predvsem partijski podmladek, ki si je prizadeval dekriminalizirati istospolno usmerjenost. In zakaj smo imeli ravno pe*re najraje? Ker so bili bolj pohlevni od tistih klasičnih grešnikov. No, pa tudi tisti niso bili od muh, sploh če smo jih zasačili v odnosu s kakšno poročeno žensko. In je tudi ona, grešnica, morala sodelovati z nami. Ali ji je kot sostorilec dal odvezo ali ne, tega ne vem. Je bilo pa menda že takrat to dejanje, s katerim se je lahko marsikdo izobčil iz Cerkve. In če je njegov šef (škof ordinarij) kaj težil, smo na pogovor poklicali tudi njega in mu razložili, naj ne skrbi preveč, da imamo »mi, komunisti« vse pod kontrolo. In da imamo vse njegove »na broju«. Tako da boste vedeli, zakaj je v Leljakovih bukvah toliko imen grešnih klerikov.
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
