Piše: Gašper Blažič
Pred davnimi leti mi je pokojni dr. Peter Starič – bil je tudi kolumnist Demokracije – pripovedoval zgodbo o tem, kako je nekdanji sekretar Rdečega križa Slovenije Mirko Jelenič pritekel s sodišča naravnost k Milanu Kučanu.
In brž ko je vstopil v pisarno, se je na ves glas zadrl: »Pravica je zmagala!« Kučan mu je skočil v besedo: »Takoj vloži pritožbo!«
Ne vem, ali je to samo šala ali je anekdota, resnična zgodba torej. Sumim pa, da ima ta zgodbica nekaj opraviti z Natašo Pirc Musar. Ne samo zato, ker je Kučanova ponosna naslednica, ampak tudi zaradi njenega »šamarjenja« po naši največji humanitarni ustanovi, ki je znana tudi po krvodajalskih akcijah.
A če vemo, da so naši sedanji oblastniki neke vrste komarji (pardon, komarke), ki nam krepko pijejo kri, se sprašujem, komu jo sploh še ostane toliko, da jo lahko prostovoljno daruje. Tovariš Tito bi verjetno na to rekel »Nikoli se ne ve!« (ali po njegovo »Nikad se ne zna!«).
Tako kot se nikoli ne ve, kako razumeti Kučana, ki je večkrat javno govoril, da imajo volivci vedno prav, samo v svojem ožjem krogu pa je razlagal, da je narod butast. Verjetno je tudi zato dobil toliko glasov leta 1992 in 1997, da je zmagal že v prvem krogu. Na račun butastega naroda, ki mu ne smeš preveč iskreno povedati, da je butast, saj bi se lahko spreobrnil in bi cesar v novih oblačilih nenadoma dobil oznako FKK (nudistična plaža pa to).
Sumim, da je Kučanu takšno izražanje naročil njegov najljubši svetovalec Roterjev Zdene. Tisti slavni sociolog, ki je svoje prve znanstvene raziskave o religiji naredil na podlagi svojega množičnega »kofetkanja« z duhovniki. Toda Zdene je po novem »pod rušo«, kot se temu reče, pospremila ga je častna partizanska četa, karavana Svobode pa gre dalje. In se mi zdi, da Milanove besede o butastem narodu jemlje majčkeno preveč dobesedno, zato se ji lahko zataknejo v grlu …
